Zamenjati en "čip" v glavi z drugim ni mogoče, tudi ne vzeti od vsakega pol in tako narediti nekakšne politične resnice ne. Ljudje svojih prepričanj ne spreminjajo kar tako. In zakaj bi jih? Je pa pomembno, da prepričanja ne postanejo obsesija, da ne prerasejo v sovraštvo in revanšizem, čeprav se to dogaja. Sam tudi nisem zagovornik teze, naj se zgodovino prepusti zgodovinarjem in bo s tem težava rešena. To smo že poskušali, med drugim s poročilom za državni zbor sredi devetdesetih let, pa delu politike ni bilo všeč in ga je gladko "povozila". Nekatere stvari po logiki stvari pač lahko naredi le politika, zgodovinopisje jih ne more namesto nje, čeprav se to pogosto pričakuje, največkrat takrat, ko se politika ne more ali želi dogovoriti. Od zrele politike, ki se hoče obrniti v prihodnost, pa bi pričakoval, da neha "kuriti pod kotlom" z zgodovinskimi temami. Naj sodeluje v razpravah, a naj jih umirja. Podobno velja tudi za medije. Vendar ne gre zgolj za politiko. Ob njej in v povezavi z njo že leta potekajo različne dejavnosti v imenu samozvane "narodne sprave": raziskovanje povojnih pobojev, odkrivanje, evidentiranje in urejanje grobišč, postavljanje spomenikov (večkrat brez pravega premisleka), podeljevanje odškodnin po ohlapnih kriterijih, neposredno od politike financirana propagandistična dejavnost, kot jo izvaja Center za narodno spravo … Še najmanj denarja gre za prave zgodovinske raziskave. Seveda je stvari treba urediti. A tu se hkrati prepletajo številni finančni, ideološki, politični, cerkveni, karierni interesi. Zato prav velike volje, da bi zadevo zaprli in se obrnili v prihodnost, ni. Opažam tudi prizadevanje, da bi z demagoško govorico in obtoževanji na račun generacij, ki s povojnim dogajanjem nimajo nič, že vnaprej zatrli vsako kritiko in odpiranje vprašanj, ki so v demokratični družbi (sploh v tej krizi) povsem legitimna: Kaj pa počnete? Kdaj se bo to končalo? Kaj ima družba od tega? Ali nas v resnici spravljate ali v imenu lastnih interesov še bolj razdvajate?