Naslednji dan, 26. marca, je pogovor zopet nanesel na Lovrovo odločitev glede zaposlitve. »Lovričko - pišeš mi - de ti ni več ravno tolikanj na »profesuri«, kakor bilo popred. Lovričko, premišljevala sim velikokrat že, ktera pot bi peljala k boljšemu cilju - ali profseura ali advokatora! Lovro - mislila sim veliko o tom - i želja, serčna želja mi je, da bi profesuro dobil. Nevem, ali prav sodim - o kako lahko da ne! Advokatia - res Lovričko - bode gotovo ti bolj sjajni stan pripravila, kakor profesura, ki bode bolj pohlevna. Pri advokaturi je pot dolga - i višje višje zamoreš priditi - bolj prostran izgled imaš tam. To vse - res! Ali ak pomisliš, da advokatura, ki nič kakor »boje« i »pravdarije« ne prenese ne bode tak tvomu sercu - tvojoj natvori primerno kakor pa mirni, tihi stan profesora - ako pomisliš, da tam le tvoj trud, tvoje neprenehljivo delo ti to da - i če tudi več - kar dobiš kakor profesor le 5/6 leta službo, i je po tom prost, ako pomisliš, da zamoreš pri profesuri u letih življenja še preskerbljen biti da ti ni treba tri šteri leta čakati na »Anstollung« - tak Lovričko bodeš meni prav dal. Pa motiti se znam! Bog sam ve, ktero bi bilo bolje! On ve - i bode razsodil - i ti dal bolje! O gotovo, gotovo. Advokatura ima tudi veliko za se - i ako zdaj, kakor se kaže zjediniti zamoreš praksis pri prokaturi i pri advokaturi - tak bode kamlo enako profesuri, i ima to za se, da višje zamoreš - ko pri profesuri ti je pot dalje zaperta. To je velika prednost pri advokaturi. Jaz - ah Lovre - le želeti - i Boga prositi zamorem, da ti da to, kar bode k tvojoj sreči - naj bode po tom profesura ali advokatura. Ah u njegovoj previdnosti je vse - o in upam, upam, da bode odločilu tako, da bode prav! - Za to nič skerbeti - nič tugovati - ak tudi ne gre vse tako, kakor bi radi mi s tesno človeško pametjo - on ve, kaj je dobro - njegovo oko prezre naše osode, njegova ljubezen nas vodi! Kar on naredi - je dobro - je prav!«