Hudourniška Bistrica to poletje kaže bolj pohlevno podobo, kljub dolgemu sušnemu obdobju pa Kozjansko in Sotelsko še vedno ponujata obilico svežine in vabita v zeleno zavetje. Že dolgo ne velja več, da so kozjanski kraji tam nekje bogu za hrbtom, čeprav smo jih pobliže spoznavali šele po hudem potresu. Čas se vendarle ni ustavil povsod in za vse. Tudi v krajih, od koder so se prebivalci zadnje stoletje nenehno izseljevali, je čutiti svežo sapico, ki daje slutiti, da so ostali skoraj nedotaknjeni kotički, že zdaj neprecenljivo bogastvo. V osrčje Kozjanskega vodi kar nekaj poti, zato dostopa ni težko najti. Na avtocesti med Celjem in Mariborom je treba zmanjšati hitrost pri izhodu Dramlje, zapeljati skozi Šentjur in se čez Prevorje spustiti v dolino potoka Bistrica do Kozjega, kamor vas pripelje tudi cesta iz Bistrice ob Sotli. Na pot se lahko podate iz Podčetrtka, spoznate idilične virštanjske gorice, s savske strani pa zapeljete iz Sevnice čez Planino. Tako smo prišli v Kozje, od koder se vam za popotništvo, kolesarjenje in tudi za motorizirane obiske ponuja obilica možnosti. Od konca prejšnjega leta premore ta nekdanji trg, zdaj pa središče nove občine, nadvse lepo urejen motel Ribnik, last rojaka in uspešnega šentjurskega poslovneža Petra Lapornika. Motel, ki ima 10 sob s 24 ležišči in je visoke kategorije, vodi lastnikov brat Milan. Na gostinsko pot je stopil leta 1973 v Atomskih toplicah. V restavraciji lahko gostijo 80 obiskovalcev, v pivnici s picerijo 60, za 40 gostov pa je prostora na terasi pred ribnikom, ki so ga povsem prenovili in čaka, da bodo naselili v njem jezerske postrvi. Voda prihaja iz bližnjih izvirov na hribu Bredič.