Med müllerjevskimi variacijami Shakespearovih besedil je tudi eno prav posebno, Macbeth, ki priča o brutalni umetnosti prevajanja – prirejanja in ki je ostalo zapisano v analih vzhodnonemške gledališke kritike. Besedilo se ne začne več s čarovnicami, ukinja metafizični substrat in še posebej idejo »predestiniranosti«. Zločini si sledijo eden drugemu in vse hitreje tvorijo peklenski krog. Monologi so korenito skrajšani, trenutkov refleksije in ubesedenih pomislekov ni več. Dramatik si ne pomišlja še bolj očrniti svojih junakov. Nikogar ne predstavi v pozitivni luči. Obenem dodaja sociološko razsežnost, saj opozori na kmete in vojake, ki trpijo pod škornjem plemstva – brez utopične vere v revolucijo, ki naj bi spremenila svet. Na podlagi Shakespearove predloge vzhodnonemški pisec razmišlja o nasilju v Zgodovini, ki ga predstavlja kot neprekinjeno katastrofo.