Zdaj pa – je šlo za užitek ali potrebo. Tudi sicer se mi potreba in užitek ne zdita tako daleč narazen. Tudi alkohol je užitek in potreba hkrati. Večji užitek je, če si užitek privoščiš tako, da si ga plačaš. To sem plačal in to je moje. Ko greš na kurbe, po mojem sploh ni vprašanje seksa, zadovoljitve ... Ampak vprašanje posedovanja? Kaj vem. Že sam naboj tega dejanja: da ti greš tja, na kurbo zato, da si bi privoščil ta užitek, je tisto, kar je vznemirljivo ... Sicer v samem aktu po mojem ni kake velike razlike, kot če se zapreš v kopalnico in si ga flikneš na roke. Pravijo, da se nikoli ne smeš začeti pogovarjati s prostitutko, ker je potem ne moreš. Ali pa se vanjo zaljubiš. Oboje je zoprno. (nasmešek) Se prostitutke res ne poljubljajo? Jaz se še z nobeno nisem. (smeh) Pravijo fantje, da običajno ne. Neka moja prijateljica je enkrat spala s tipom, ki ga ni imela rada; in me je potem vprašala, misliš, da je kaj narobe, ker sem se poljubljala z njim, čeprav ga nimam rada? Sem rekel, da najbrž ni s tem nič narobe. A poljub se tudi meni zdi veliko bolj intimno, erotično dejanje, kot sam seks. Zakaj ste kot nekdo, ki hoče »doživeti, da bi lahko pisal« imeli željo, da bi bili prisotni pri izterjevanju dolgov, ne pa, recimo pri obdukciji? Verjetno bi prisostvoval tudi pri obdukciji, če bi le imel možnost. Vse me zanima. Kot sem rekel, radoveden človek sem. Zgodba o Heleni Blagne v romanu temelji na realnem dogodku? Ja, tista štorija se je res zgodila. Spomnim se, da je bil veseli december v Ljubljani, z Jurijem sva popivala, se klatila iz gostilne v gostilno, nakar sva se končno usedla v taksi, da se odpeljeva domov ... Ko se je po radiju zaslišal komad Helene Blagne, tisti ... Če si mačo pravi, me zagrabi ..., sva zaprosila taksista, naj da radio bolj na glas. Tip je bil nejevoljen, najbrž sva mu šla totalno na živce, ker sva bila oba pijana; midva sva seveda vztrajala. Potem se je izgovarjal, da ne more, da ne bo slišal radio veze in take stvari, nekaj časa sva se pregovarjala z njim, češ, da mu pošteno plačava; on se je kar še upiral, da bolj na glas ne gre in potem mu je Jurij nenadoma naslonil kazalec na vrat, »poslušaj, daj muzko bolj naglas, kot sva ti rekla, če ne ti bom razstrelil možgane«. Tip je takoj zvišal muziko, Helena je glasno zapela, potem je pa v trenutku zavrl, oba naju je vrglo naprej, se obrnil in potegnil pravo pištolo ven in jo naslonil meni na čelo. Kričal je, naj povem svojemu frendu naj odloži pištolo, ker me bo sicer ubil. Jaz sem mu rekel, da sploh