Promet po jadranski magistrali od Splita do Makarske in naprej prek Ploč, bosanskohercegovskega Neuma do Dubrovnika je slab približno tako kot prometnica, ki srednji Jadran povezuje z njegovim južnim delom in ki je v marsičem kriva za to, da je turistov v teh krajih manj, turizem pa bolj mršav, kot bi si glede na vse naravne lepote zaslužil. Razlike med severom in jugom so očitne; tako v standardu, ki se tudi pri naših sosedih najlepše zrcali z znamkami avtomobilov in številom obnovljenih oziroma na novo zgrajenih hiš ter vil, trgovin in gostinskih lokalov, pa kajpada v razpoloženju domačinov. Južna Dalmacija, se zdi, je še za spoznanje globlje na jugu, razlike se celo poglabljajo. Z vojno opustošena, v leta dolgi turistični abstinenci je zdaj še neprijetno opasana z vseh strani: na eni strani z morjem, na drugi z zaprtimi enklavami sosednje Hercegovine, posebno tistega dela z Republiko srbsko pri Trebinju, ter z le počasi prebujajočim se, prav tako zaostalim Črnogorskim Primorjem. Premalo je svežega gospodarskega vetra, pravega konkurenčnega prepiha še ni.