Je mogoče s cerkvenimi pozivi spreminjati zunanji svet, ne da bi se spremenila Cerkev navznoter? Je mogoče izboljševati razmere v demokratičnih, pluralnih družbah z organizacijo, ki temelji na nasprotnih načelih? Ali lahko cerkveni poglavar s svojo nadnaravno, vrhovno, neposredno in povsem svobodno oblastjo zoper katero ni ne priziva ne pritožbe, kot to določa cerkveni zakonik spreobrne brezverce in krivoverce v pravo vero in zaustavi verski osip v lastnih vrstah? Ali se je smotrno sekularizacijskim procesom (demonopolizacija verskih organizacij na trgu spiritualne ponudbe) upirati s poudarjenim zaostrovanjem verskih dogem? Kako iskreno je ekumensko prizadevanje z zahtevo, da je katoliška cerkev nad vsemi drugimi (kardinal Ratzinger)? Kako se je mogoče zavzemati za prepoved splava in hkrati za prepoved kontracepcije, če prav ta preprečuje neželeno nosečnost, ki je vzrok za splave? Kdo je bolj kriv za milijonsko morijo zaradi aidsa: tisti, ki propagirajo uporabo kondoma, ki preprečuje okužbo, ali papež, ki prepoveduje kondome in s tem posredno pospešuje širjenje bolezni? Kako učinkuje rekordna produkcija novih svetnikov in blaženih, ki jih je sedanji papež razglasil več kot vsi njegovi predhodniki v zadnjih petsto letih?