Zadeva bi bila kočljiva, tudi ko se ljudje ne bi hkrati ukvarjali z vprašanjem izbrisanih iz registrov stalnih prebivalcev, z branjem seznama stalnih in rezervnih udbovcev in njihovih informatorjev ali pa z razčiščevanjem vprašanja, zakaj so bile potrebne nove operacijske mize in v kako tesni zvezi je to s pozneje popravljenimi zapisnikom. Tudi ko tega ne bi bilo, bi bilo upravičeno tesnobno ugibanje novinarjev, kaj vse bo zdaj postalo nedostopno in koliko teže bo prepoznati, ali gre za zmanipulirane informacije. In tudi ko ne bi bilo prav mučnih izkušenj iz zgodovine, bi takšne formulacije opravičile zgrožena svarila arhivarjev, podprta z enako ogorčenimi protesti tistih, ki jim je za arhive kaj mar in jih uporabljajo, da tako ne gre: Dokumenti se vendar ne smejo kar tako črtati in packati, pa tudi ne kodirati in blokirati! Če že, potem je mogoče nekaj za določen čas spraviti, zastreti - za nekaj let, desetletij, dokler ne mine to ali ta. Mogoče je poskrbeti tudi za selektivno dostopnost, ker vsi pač nimajo enako tehtnega interesa za dostop do nekoliko bolj kočljivih zadev. Trajno prekrivanje ali fizično odstranjevanje pa je zares navadno barbarstvo.