a nami so predstavitve duhovnikov. Verniki se bodo razveselili novih vodstev, v župnijo prihaja osvežitev, vzpostavljale se bodo nove vezi. Na drugi strani bodo mnogi žalostni, ker jim je prejšnji gospod prirasel k srcu. Škofje vsako leto težje rešujejo pastoralno šahovnico, ker zmanjkuje figur za prestavljanje. Včasih smo se čudili pomanjkanju duhovnih poklicev v zahodnih deželah, zdaj se “kriza” najavlja tudi pri nas. Župnije prehajajo v soupravo, morda ostane v župnišču še kak upokojen duhovnik, ali pa je župnišče že prazno. Spomnim se značilnega stavka: “Kako smo veseli, da je nekdo v župnišču!” Lahko je župnik na podeželskih župnijah cel teden sam in morda komaj kdo pride k delavniški maši - ponavadi vsaj, ko je maša za pokojne sorodnike, a je dober občutek, da je nekdo v župnišču. Če ne drugače, je duhovnik ob smrtni uri dobrodošel. Žal se vedno bolj uresničuje, kar sem zapisal v knjigi, ki bo izšla pri Mohorjevi z naslovom Občutek pripadnosti, da je duhovniku vedno težje. Ostaja med nakovalom demokratičnega čutenja sodobnega človeka in kladivom cerkvene avtoritete, ki v zadnjih letih kopiči pravila od obnašanja pri bogoslužju, kot sta vstajanje pri maši in petje določenih mašnih delov do ekumenskih smernic o edini pravi Cerkvi. Vse to duhovniku, ki mora posredovati med obema svetovoma, povzroča velike težave. Odvisno od njegovega značaja in njegovih sposobnosti, se zateče k poenostavljenim rešitvam. Ali se drži avtoritete in strogo zagovarja pravila in se ne zmeni za težave, s katerimi se ubadajo običajni verniki, ali pa omenjena pravila spregleda in prepušča vernikom, da se odločajo po svoje. Seveda so še bolj kočljive in nerazumljive rešitve moralnih vprašanj, posebno s področja spolnosti, kjer se verniki po raziskavah v glavnem ne držijo cerkvenih predpisov. Duhovnik se zaradi omenjene-