Zdravniki lahko bolezensko dogajanje v prostati odkrijejo tudi z otipom med rektalnim pregledom. Za jasnejšo sliko je treba narediti še biopsijo. Dostikrat se prej odločijo za ultrazvočno preiskavo. Diagnozo dokončno potrdi biopsija. Vzorce pregledajo pod mikroskopom in določijo, za kakšne vrste raka prostate gre. To je odvisno od tega, kakšne so rakave celice, koliko so deformirane, kako hitro se množijo. Glede na ugotovitve bolniku predlagajo obliko zdravljenja. Največkrat je to operacija (odstranitev prostate), mogoča sta tudi kemoterapija in obsevanje. Dostikrat zdravniki predlagajo hormonsko terapijo, ki uniči testosteron, moški spolni hormon. Hormonsko odvisni rak prostate se namreč dobesedno hrani s testosteronom. Če hormona ni več, »strada« in odmre. Vse oblike zdravljenja imajo stranske učinke. Predhodnica hormonskega zdravljenja je bila kastracija. Moški, ki dobijo hormonsko terapijo, so med njo impotentni. Tudi tisti, ki jim odstranijo prostato, imajo nekaj časa težave z erekcijo in zadrževanjem urina. V preteklosti se je to dogajalo veliko pogosteje, saj kirurgi niso natančno vedeli, kje so živci v penisu, ki zagotavljajo erekcijo. Prav tako je med operacijo velikokrat prišlo do poškodbe sečnice, kar je povzročilo inkontinenco (nesposobnost zadrževanja urina). Danes so kirurgi že veliko bolj izurjeni.