S scenografom Andreo Staniscijem, ki je zasnoval tudi kostume za predstavo, delava skupaj že vse od leta 1985 in večkrat opaziva, da ne veva več, kje se konča scenografija in začne režija. Dogajanje v tej igri je na primer postavljeno v ordinacijo velike bolnišnice; tako je prizorišče zelo abstraktno, tako rekoč aseptično. Hkrati pa je ta prostor kot bel list, na katerega se lahko vpiše delo igralcev, le-to je seveda najpomembnejši del predstave; napetost, o kateri sem govoril na začetku, se namreč dviga predvsem iz odnosov med liki med otrokom in njegovo mamo, zdravnikom in medicinsko sestro... Avtor Rosenlund je sam zapisal, da mora vlogo otroka odigrati odrasla oseba, ne zaradi učinka grotesknosti, temveč zato, da so odnosi med osebami še bolj dvoumni neverjetni, kot je neverjeten že sam ogromni otrok.