Ob vsem tem jo je še najbolje odnesla Hendrickje: čeprav je Rembrandt tudi njo včasih spreminjal do nespoznavnosti, ji je posvetil še največ »pravih« portretov. V Edinburghu je mogoče videti tri najpomembnejše, najprej varianto iz srede petdesetih let, ki je bila dolgo skrita v zasebni zbirki, zdaj pa jo hrani londonska National Gallery. Gre za sijajno naslikano in tudi po vsebinskih poudarkih izjemno čutno delo, ki so ga avtorji razstave zaradi motiva kožuhovine povezali s slikama, ki sta danes v dunajskem Kunsthistorisches Museum, s po sredi tridesetih let šestnajstega stoletja nastalim Tizianovim Dekletom v kožuhu (ki jo je Rembrandt zelo verjetno poznal) in z okoli leta 1638 nastalim Rubensovim Kožuščkom (ki ga Rembrandt zelo verjetno ni poznal). Na prvi pogled se zdi povezava logična, vendar je razlika bistvena; Rembrandta ni privlačil fetišistični kontrast gole kože in temne kožuhovine, ki je tako očitno fasciniral oba starejša slikarja, ampak ga je zanimalo zgolj nasprotje različnih tekstur. Ta problem je raziskoval tudi na drugih delih, med drugim na portretu Hendrickje iz leta 1660 (New York, Metropolitan Museum), ki upodobljenko kaže v docela drugačnem razpoloženju, utrujeno, skoraj izmučeno. V tem primeru o čutnosti ni mogoče govoriti; bistvo slike je karakterna študija, ki je poudarjena tudi na razpoloženjsko sicer precej bolj dvoumni Hendrickje ob oknu (okoli 1657, Berlin, Staatliche Museen, Gemäldegalerie).