Ime ji je bilo Greta, imela je kot črni trn temne oči in je dišala po cimetu. Njeno telo je bilo tanko in mikavno preščipnjeno v pasu, njene dolge noge pa lahkotne in hitre, da sem jo komaj dohajal. A tudi to je zdaj več ni motilo. Če sem se zapletel ali omahnil, se je le smejala, kot da sem to počel namenoma, in najini spogledi so postajali vse bolj dvoumni. Zdaj vem - tudi to me je seveda zvabljalo in mi vlivalo že tak pogum, da so se lahko vsi le čudili. Objemal sem jo pod lopatico in jo prižemal k sebi, ona pa se mi je vmes naslanjala na ramo, tako da sem bil od vonja po babičinem čaju, ki se je pomešal z vohko čarovnijo znoja, res že ves omamljen. Ves tak sem ji potem predlagal, da bi se malo sprehodila in tam spodaj v sadovnjaku ujela kako svežo sapo.