Na ruševinah tega zidu je zrasla povsem drugačna družbenopolitična realnost, ki bi ubogo mamo, je prepričan njen sin, lahko tako prizadela, da bi padla nazaj v komo, iz katere pa se ne bi več prebudila, meni zdravnik. To je torej tisti povod, ki je ljubečega sina Alexa napeljal na odrešilno invencijo platonske votline, in sicer v obliki komunistične fikcije sredi kapitalistične realnosti seveda fikcije, ki je morala Alexovo mamo prepričati, da je to še vedno stara vzhodnonemška stvarnost, ki je poznala samo eno vrsto kumaric. In že zgolj to, da je v novih potrošniških razmerah Alex lahko našel kozarec teh kumaric samo na smetišču, pove nekaj o tem, kako naporno je bilo to fabriciranje komunistične fikcije. Brez televizije se mu zadeva verjetno ne bi posrečila, natančneje brez televizijskih dnevnikov, ki so verificirali nenavadne spremembe (na primer oglasi za kokakolo ipd.), ki jih je Alexova mama opazila skozi okno; seveda je te dnevnike posnel Alex sam s pomočjo svojega cinefilskega prijatelja (še sreča, da gospa Kernerjeva ni hotela gledati še kakšnih drugih oddaj). Toda takšno režiranje fiktivnih televizijskih dnevnikov je in v tem je najlepša plat vse zadeve pokazalo tudi bolj dvoumno plat, ki pa ni bila v tem, da gospa Kernerjeva tem potvorbam ne bi prav verjela, marveč v tem, da bi jim skoraj začel verjeti sam Alex, ki je s fikcijo o tem, kako so kapitalisti pribežali v komunistični Berlin, ki jih je širokogrudno sprejel, nemara režiral tudi neko svojo fantazmo.