Iranska Američanka Shirin Neshat, 44-letna umetnica, ki se je uveljavila z vznemirljivimi podobami muslimanskih žensk, je po 11. septembru postala še učiteljica in novinarka. Kar naprej jo kličejo z vseh koncev ZDA in jo prosijo za pomoč. »Veliko pogovorov sem imela, za izhodiščno točko pri obravnavanju vprašanj mi je moje delo,« je izjavila v intervjuju. Živi v New Yorku, ta hip pa razstavlja v muzeju sodobne umetnosti v Montrealu. Prvikrat je opozorila nase leta 1990, odtlej pa je imela veliko razstav: v Tate Gallery v Londonu, čikaškem umetnostnem inštitutu, Kanazavovem sodobnem muzeju na Japonskem itd. Oktobra 2001 jo je revija Time imenovala za eno od vodilnih inovatorjev v umetnosti. Zdaj je ena najuglednejših in najbolj protislovnih srednjevzhodnih umetnikov. Rodila se je leta 1957 v premožni iranski družini. Pri sedemnajstih je šla študirat umetnost v Kalifornijo in v ZDA je dočakala izbruh revolucije v Iranu (leta 1979), ki je to državo spremenila iz zahodu podobne paternalistične kraljevine v fundamentalistično islamsko republiko. Ker se ni mogla vrniti v domovino, se je preselila v New York in začela voditi galerijo. Leta 1990 je končno lahko obiskala Iran, a tisto, kar je videla, jo je zelo pretreslo. Silno trpljenje rojakov jo je odtlej obsedalo. Začela je fotografirati ženske, oblečene v čador. Leta 1994 je zbudila zanimanje kritikov s serijo z naslovom Alahove ženske . V njej raziskuje vlogo žensk v vojski med iransko-iraško vojno (1980 do 1988), ki je zahtevala 200.000 iranskih življenj. Na teh fotografijah je Neshatova okrasila zakrite ženske glave, noge in oči z iransko feministično poezijo, napisano v klasični arabski kaligrafiji. Alahove ženske kažejo naivnost umetnice, ki poskuša razumeti iransko revolucijo in mora nazaj h koreninam. Njene podobe odslikavajo kompleksnost življenja muslimank, ki je kombinacija zapeljive ženstvenosti in verske gorečnosti. »Osredotočila sem se na ženske, ker utelešajo velik del kulture.« Neshat je, nezadovoljna z omejitvami negibnih podob, namesto fotografije začela uporabljati video, ker si je želela bolj dvoumne umetnosti, ki bi omogočala pripovedovati zgodbo z zapleteno inštalacijo in z glasbo v ozadju. Njene videoinstalacije, ki so na razstavi v Montrealu, so projicirane na dvojni zaslon, zaslona sta včasih postavljena nasproti drug drugemu. Tako umetnica raziskuje dvojno resničnost: resničnost moških in resničnost žensk, vzhod in zahod, naravo in kulturo. Osrednja sestavina je glasba, dialoga ne uporablja. »Glasba je tako mogočno sredstvo, ker ni od nobene kulture. Je od vsakogar, prav zato me privlači.«