Literarna utopija (morovskega tipa) kot simulatorka je nedvoumna; skozi proces demitizacije in vnovične mitizacije je usmerjena k razkrivanju in razumevanju posebne družbe, utopični načrt pa je bolj dvoumen. Blizu je političnemu programu, saj je naklonjen uresničevanju načel, ki izhajajo iz želje in spoznanja, od njega pa ga ločujeta natančen globalističen vidik in nagnjenost k zavlačevanju, ki mu omogoča usklajevanje neposredne in pričakovane akcije, kakor je bilo leta 1848, ko so delavci republiki dopustili "tri mesece revščine". V trenutkih velike družbene napetosti ali pretresa utopični načrt včasih konkurira političnemu programu ali ga celo spremlja, pri čemer neizogibno tvega neuspeh. Po Thierryju Paquotu gre potemtakem za "poučno peripetijo", ki je sestavni del "antitotalitarnega poroštva" celostne utopije: "Zadrževanje pri opisih jo rešuje pred sramotnim in strašnim koncem, v katerem bi bil čas nekoristen, zanikan, brez trajanja." Ibid., str. 49. Četudi poskuša neuspešno eksperimentiranje ovirati utopični načrt v njegovi želji po globalizaciji, ta kljub temu služi političnemu vsakokrat, ko je treba - med ciljem in sredstvi - zagovarjati pomen preobratov na juridičnem, ekonomskem in družbenem področju, ki so se že zgodili ali pa se šele dogajajo. Posreduje prav v tem vmesnem zgodovinskem prostoru, ko se sedanjost prevrača in ko politika tranzicije sproži najvišjo stopnjo mobilizacije s tem, ko postavi na obzorje družbene pokrajine, ki so nasprotne od obstoječih. Tako je bilo v sovjetski revoluciji (prim. tretji del).