Dramaturginja Simona Ješelnik je zapisala, da gledališka uprizoritev »izpostavlja vprašanje oblastiželjnosti, s čimer je prežeta celotna zgodovina človeštva«. Spremljamo postopno degradacijo sprva dostojanstvenega junaka, ki po preroških sugestijah treh čarovnic uresniči svojo prikrito, dotlej nezavedno slo po moči in oblasti. Rušilne posledice Macbethovih ambicioznih dejanj seveda niso omejene le na njegovo življenje, z Duncanovim umorom postane Škotska – tudi ta prispodoba sveta – teren za prikaz sprijenega, sprevrnjenega naravnega reda ali »vizije stanja človeškosti v družbi«. Čeprav je bila tragedija spisana v drugačnih duhovno-zgodovinskih okoliščinah, so njene implikacije aktualne tudi danes, morda bolj kot kadar koli prej. Ješelnikova namreč ugotavlja, da so današnji boji le bolj brezobzirni, ljudem se na poti pridobivanja družbenega priznanja, bodisi slave in ugleda bodisi denarja, vest oglasi redkeje. Konstrukcijo posameznikovega statusa pa v nasprotju s Shakespearovo dobo lajšajo in hkrati bremenijo tudi mediji.