A pri vojnih zločinih je že tako, da ni poglavitno obsoditi tiste, ki so si roke umazali s krvjo, ampak priti do tistih, ki so tako vrsto vojskovanja načrtovali, odobrili ali se mu vsaj niso postavili po robu, čeprav bi to po svoji vojaški funkciji morali storiti. Vse vojne za jugoslovansko dediščino so pri vseh vpletenih straneh potekale predvsem kot nasilje, uperjeno proti civilnemu prebivalstvu, ki mu pritiče oznaka etnično čiščenje. In ko se je predvsem po zaslugi Budiše hrvaška javnost zavedla, da sodelovanje z mednarodnim sodiščem pomeni tudi preiskavo o odgovornosti najvidnejših hrvaških generalov osvobodilne vojne, med drugimi tudi sedanjega načelnika generalštaba, je završalo. Kajti eno je, če vam novice prikličejo sliko bolj ali manj anonimnih klavcev, ki se zagovarjajo za ostudna dejanja, in drugo je, če se oveste, da lahko v Haag na zatožno klop sede cvet domačih vojnih herojev. Občutka javnosti za pravičnost tu ne gre podcenjevati, saj sodišča v Haagu sploh ne bi bilo, če ne bi bilo zgrožene mednarodne javnosti. In ljudje, ki so se mirno odpovedali Tudjmanu in HDZ-ju, kot ju nikoli ne bi bilo, se nočejo odpovedati čisti in slavni predstavi o vzvišeni vojni za domovino. Še zlasti, ker ni videti, da bi se poglavitni krivci za balkansko krvavenje (Milošević, Karadžić, Mladić...) znašli za zapahi. Ne le da je v Srbiji prevrat, vzporeden hrvaškemu, tudi na jesenskih volitvah težko pričakovati. Še teže je pričakovati od zdajšnje razdružene srbske opozicije, da bi glede sodelovanja s Haagom kakorkoli spremenila stališče, tudi če bi ji slučajno uspelo zmagati.