Ja, o okusih res ne gre razpravljati, bi lahko rekli tudi po 40. proglasitvi športnika Slovenija, ki je, tako kot vselej v novejši zgodovini, povzročil kopico negodovanj in užaljenih komentarjev, češ, da je vrednostni sistem športnih novinarjev slab in nerealen. Letos je bilo ob izboru najboljših več žolča in jeze kot v preteklih letih, saj se zdi, da je bilo na odru in ob njem več užaljenih kot pa zadovoljnih. Vrhunec negodovanj je bil odhod s slovesne proglasitve Iztoka Čopa in Luke Špika, svetovnih veslaških prvakov, ker nista bila izbrana za najboljšo ekipo. Za 9 glasov ju je premagalo do včeraj bolj ali manj anonimno moštvo blejskih odbojkarjev. Čopu seveda lahko pritrdimo, da naslov prvaka v enem izmed osrednjih olimpijskih športov šteje več kot pa naslov najboljšega v srednjeevropski ligi. Vendar pa pri anketah, kakršna je vsakoletna izbira športnika Slovenije, ne gre samo za izbiro »strokovne javnosti«, zlate kolajne in naslove prvakom, temveč tudi različne poglede na dosežke široke skupine športnih novinarjev, ki so, tako kot tudi športniki in njihovi trenerji, obremenjeni s svojimi športi in okoljem, v katerem živijo. Ne glede na včasih zelo sporno »objektivnost« športnikov (športe med seboj je sila težko premočrtno primerjati), se moramo tudi novinarji malce posuti s pepelom, saj smo pogostokrat navijači in kot kronisti tudi »ambasadorji« športov, ki jih spremljamo. Medijski strokovnjaki pravijo, da so v športnem novinarstvu čustva dovoljena.