Povsem neutemeljeno bi bilo tudi trditi, da so sedanje razlike med prejemki menedžerjev in vseh ostalih »zaposlencev« v tej naši ljubi Sloveniji utemeljene z dejansko razliko v zahtevnosti dela (potrebna strokovna izobrazba, odgovornost, pogoji dela itd.) in delovni uspešnosti enih in drugih. Nikakor nimam namena podcenjevati zahtevnosti in pomena menedžerskih funkcij, a zdi se, da pri nas z njihovim nekritičnim malikovanjem vendarle že malce pretiravamo. Predsednik vlade, denimo, je pri nas z dejansko plačo nekje v rangu malo bolje plačanega direktorja malega podjetja (z nekaj deset ali celo manj zaposlenimi), medtem ko imajo predsedniki, pa tudi ostali bolj ali manj anonimni člani uprav večjih podjetij pogosto kar nekajkrat višje skupne prejemke (povprečni mesečni skupni prejemek člana uprave Kolinske, d.d., denimo, ki ni nobena velika posebnost, je bil za lansko leto ca. 4,6 milijona tolarjev bruto). Ti prejemki so za nameček običajno le v zelo majhni meri odvisni od doseženih poslovnih rezultatov. Največkrat za to ni potreben niti bogve kako visok dobiček niti posebej pozitivni drugi poslovni kazalci konkretnega podjetja. Zlasti pa pri nas v praksi ni ne duha ne sluha o tako opevani in poveličevani izjemno veliki odgovornosti menedžerjev, ki naj bi bila sicer glavni temelj tudi izjemno visokih prejemkov. Če se namreč že zgodi kakšen odpoklic, je odpoklicani menedžer ne glede na (ne)krivdnost razlogov za odpoklic vedno dobro poplačan z visoko odpravnino, o bojda zastrašujoči odškodninski odgovornosti menedžerjev in članov nadzornih svetov pa pri nas zaenkrat le teoretiziramo. Menedžerske funkcije so zato v resnici, vsaj pri nas, pravzaprav funkcije z razmeroma nizko stopnjo osebnega rizika v primerjavi z drugimi, sicer nekaj(deset)krat nižje plačanimi delovnimi mesti, s katerih pa danes ljudje dejansko pogosto ostanejo »na cesti« in brez potrebnih sredstev za normalno preživetje.