Resnica o manipulacijah z javnostjo v funkciji geopolitičnih interesov tretjih stoji – vsaj z zornega kota novinarskega poslanstva – nad kakršnokoli »strogo zaupnostjo« dokumentov. Recimo, da je bil to spodrsljaj, malomarno ravnanje z delikatnim gradivom. Zgodi se tudi previdnim profesionalcem, zlasti, ko je dinamika diplomatskega dela tako intenzivna, kot je bila en teden pred začetkom slovenskega predsedovanja EU. Pogovori, sestanki, konzultacije, brainstorming… Hiperaktivnost male države, s srednjeevropsko natančnostjo tudi pri zapisovanju zelo zaupnih in zelo kočljivih pogovorov, na pleča katere je Evropska unija, tudi iz politično marketinških računov, naložila težko breme predsedovanja v času Kosova in za ovratnik katere diha brez postanka zainteresirana Amerika, ki ji ni mar za novo delitev Evrope, lahko botruje tudi neljubim zapletom. Za Daniela Frieda pričakovano odklonilno stališče do neodvisnosti Kosova šestih evropskih držav ni problem. Za State Department je pomembno le, da Kosovo takoj prizna vsaj petnajst članic Unije, s Slovenijo na čelu. Potem bo že šlo, nekako. Razdeljena EU se Washingtonu zdi še bolj čedna. Rusijo pa je treba potisniti v kot, jo prehiteti in jo z nedeljsko razglasitvijo in hitrim priznanjem kosovske neodvisnosti postaviti pred dejstvo ter izjaloviti njene morebitne manevre v varnostnem svetu. Prava mednarodna intriga, filmski scenarij, med protagonisti katerega je tokrat tudi slovenska diplomacija.