Ko sta onadva plesala, sem jaz študirala, naredila nekaj izpitov tudi zanj, in šalil se je, da bom njegova žena, ko bo delal diplomatsko kariero. Iz bleščic v frak, iz break danca v zategnjene priklone, ali nisem svojega življenja posvetila prav temu upanju, ali ni pravica v tem, da bi enkrat posijalo sonce tudi zame. Njegova šala je bila moj moto, gurala sem ga skozi študij, ki ga je vse manj zanimal, naredila iz njega diplomiranca in ga prepričala, da je ples nadomestil z advokaturo in začel nositi obleko s kravato, ki jo je terjalo konzervativno občestvo pravice. Počutil se je toliko pomembnega, da je pustil svojega plesnega pajdaša. Pritiskala sem nanj z odraslostjo, zrelostjo, odgovornostjo, kariero, odrekanjem, smislom in vsem, kar po navadi trobijo starši, ko ga je bolj in bolj osvajal defetizem pravniškega konzerviranja lastnih privilegijev. Morda sem hotela preveč naenkrat, kajti nekega dne mi je dejal, da bo prekinil z vsem in se preselil na drug kontinent. Nisem vzela resno te grožnje, zdela se mi je otročja, zato sem podpirala njegove blodnje o novem življenju, a nikoli si ga nisem upala vprašati, če popolna prekinitev vključuje tudi mene. Takšnih stvari raje ne sprašujemo, odgovor bi lahko bil bolj neprijeten, kakor bi mogla biti dejanskost v resnici. Ne vem, kje sem naredila napako, nekoč mi je kot strela z jasnega povedal, da je dal odpoved v službi in bo čez mesec dni odpotoval. Veselila sem se z njim novega začetka, kakor bi bila povabljena zraven, v stranišču pa sem si vse pogosteje dajala kapljice v oči. Nisem verjela, da me bo zapustil, dokler nisem prejela razglednice z drugega konca sveta, sončnega, polnega peščenih plaž, morskih valov in golih teles, ki so spominjala na Barbi in Kena. Dopisovala sva si po elektronski pošti, vsak začetek je težak, tako drastičen še posebej, saj ve, da se vedno lahko vrne, zmeraj mu bom na razpolago, lahko ga obiščem, imam prihranke, da ne bo čisto sam v tujem svetu, noče me vpletati v svoje težave, ne, nikakor, tvoji problemi so moji. Dovolil je, da sem ga bodrila po e-pošti, ne pa, da bi ga poklicala po telefonu, tako se je spremenil, da nisem vedela, ali si dopisujem z njim ali s kom drugim, ni hotel, da bi ga obiskala, in ko si je našel neko zvezo, je z mano prekinil še elektronske stike. Kdo je lisica, ki mi je ukradla fanta, kateri domorodski vrač je močnejši od mene, odporen na igle, ki jih zabadam v lutko v vudu seansah? Noben gej, ki se mu dragi v zaklenjeni kopalnici njunega stanovanja onegavi z obiskovalcem, ni tako trpel, kakor sem jaz, ko od njega ni bilo glasu, ko nisem vedela, s kom je, ko ga nisem mogla popraskati. Raje bi videla, da se v moji spalnici daje dol s svojimi ljubimci, z mojo najboljšo prijateljico, ki je nisem imela, samo da bi ostal njegov vonj na mojih rjuhah, da bi njegov močefit popackal mojo žimnico. Naredila sem pravosodni izpit, ponoči sem študirala, ker nisem mogla spati, postala sem sodnica in imela opraviti z ločitvami. Zmotile so se ženske, ki so mislile, da me bodo ganile s svojimi pamži, da jim bom dodelila višjo preživnino bivšega moža, dobro vem, da so ga s froci skušale prikleniti nase, da pozimi ne bi odletel v tople kraje, naj se zdaj kar mučijo, kakor se mučim jaz, to je usoda žensk. Žiže so mi povedale, da se je vrnil. Nikomur se ni javil. Videvali so ga z neko pritepenko, ki je prišla z njim. Naša vročica sobotne noči je bila rešena! Bila je astrologinja, ki mu je v osebni karti planetov izračunala, da mu je usojena ona sama. In on ji je verjel! Kdaj sem mu že iz kavnih skodelic prerokovala, da se bo nekoč poročil z žensko, pa me zato ni peljal pred oltar. V čem je boljša ta šamanka, ki ni študirala rimskega prava, da je iz mojega razvajenega potrošniškega vražička naredila vzhodnjaškega iskalca nirvane? Ta ga v svoji spiritualnosti ne bo niti praskala, kakšna škoda za gaj, ki ne bo nikomur nudil utehe! Cele popoldneve sem presedela ob kavi na pločniku promenade, da bi ju videla. Po tednu dni se je trud poplačal. Prihajala sta po ulici s šnavcerjem, me bosta opazila, še bolj čeden je, kot je bil, tako odrasel, moški, naj si ogledam tekmico, njena čeljust je kakor čeljust duha, zame niso nikoli trdili, da sem lepa, a upala sem si trditi, da sem lepša od nje, buljila sem v njiju, da bi se obrnil še ka-