Samo nacionalni program ne bo veliko pripomogel k boljšemu zdravljenju, saj ne bo mogel slediti razvoju. Vsako leto imamo na primer na voljo nova zdravila, ki izboljšajo zdravljenje in omogočajo bolnikom boljšo kakovost življenja in verjetno tudi daljše preživetje, saj najverjetneje zavirajo tudi nastanek oziroma napredovanje kroničnih zapletov. Vendar ta zdravila praviloma dobivamo z nepotrebno zakasnitvijo. Tako smo letos dobili preparat iz skupine inhibitorjev DPP-4, ki z vplivom na trebušno slinavko izboljšujejo odgovor beta celic na obremenitev z glukozo. Temu bi najbrž lahko rekli etiopatogenetski način zdravljenja, saj je dokazano, da imajo sladkorni bolniki tipa 2 nižjo koncentracijo inkretinov in zato tudi počasnejši in slabši odgovor beta celic na stimulacijo z glukozo. Pogrešamo pa še mimetike inkretinov, ki se v svetu že precej uporabljajo in od katerih lahko pričakujemo precej boljšo prognozo pri veliki skupini bolnikov s prekomerno telesno težo. Exenatide (preparat Byetta) na primer učinkuje tudi tako, da bolnikom ob zdravljenju telesna teža pada in ne narašča kot ob inzulinu, kar ima dodatni pozitivni vpliv na inzulinsko odpornost. Zdravilo se daje v fiksnih odmerkih, zato zdravljenje ni tako zapleteno kot pri inzulinu, ko si morajo bolniki čim pogosteje meriti krvni sladkor ter prilagajati odmerke inzulina. Po drugi strani pa ob uporabi zdravila exenatide ni tveganja za nastanek hipoglikemij, ki so kar pogost spremljevalec dobrega zdravljenja z inzulinom.