Kužne bolezni so bile tudi najhujša orožja civilizacijskih vojn. Cortezova osvojitev Mehike in Peruja ni potrebovala nobenega orožja: polovica prebivalcev je pomrla, ker so jih okužili s črnimi kozami, ki jih na zahodni celini niso poznali in proti njim niso razvili imunosti. Podobna katastrofa je doletela severnoameriške staroselce. Zahodna celina je staremu svetu vrnila najverjetneje sifilis, ki se je v 16. stoletju razvil v pravo kugo svoje dobe. Povzročil je množično zapiranje javnih kopališč, mest razvrata, in obnovil zvestobo v družinskem življenju. Med znane bolezni civilizacije sodi še pojav kolere v Evropi, ki jo štejemo med največje pandemije 19. stoletja. Z razvojem trgovine in živahnejšimi stiki med odmaknjenim vzhodnim in zahodnim svetom so jo trgovci z indijskega območja raznesli po vsem svetu. Prislovično umazan Evropejec tedanje dobe je imel malo možnosti, da bi se izognil tej bolezni umazanih rok. Prenašala se je kontaktno in z okuženo vodo ter povzročala smrt zaradi hitre dehidracije. Stara celina je razvila sistem zaščite z ureditvijo vodnjakov in ločitvijo odpadnih vod od pitne vode. Po pandemijah v letih 1816–1826, 1829–1851, 1852–1860, 1863–1875, 1881–1896 je kolera v Evropi prenehala.