Po mnenju raziskovalcev bi lahko učitelji športne vzgoje storili veliko več za to, da bi se učenci manj zatekali k opravičilom. Ukiniti bi morali tako imenovane bonuse (v številnih šolah lahko učenec ali dijak pri dogovorjenem številu ur športne vzgoje ne vadi brez opravičila, zato dobi le slabšo oceno), več bi moralo biti individualizirane vadbe. Če ima neki učenec zaradi telesnih posebnosti, denimo debelosti, težave pri športni vadbi, bi mu bilo treba posvetiti posebno pozornost. Tudi če ima, denimo, nekdo poškodovano nogo, to ni razlog, da ne vadi: lahko dela vaje, ki so koristne za njegovo rehabilitacijo. Enako velja za dekleta, ki imajo bolečine pri menstruaciji. Tudi zdravniki bi morali prenehati prakso, ko na izvide napišejo le to, da učenec ne sme telovaditi, razloga za to pa ne navedejo. Zdravnik bi moral v skladu s pravilniki napisati napotek učitelju, kaj lahko in česa ne sme učenec delati pri športni vadbi, ne pa zgolj tega, da ga je treba vadbe oprostiti, pojasnjuje Jurak in navaja izkušnjo nekega učitelja športne vzgoje v Ljubljani: Ko je dijakom povedal, da bo poklical zdravnika, ki jim je napisal opravičilo, in ga povprašal o razlogih zanj, so se tovrstna opravičila nenadoma zelo zredčila... Jurak ob tem še poudarja, da je opravičilo zdravnika za učitelja absolutno zavezujoče, opravičilo staršev pa ne, kajti učitelj je bolj usposobljen za presojo o tem, kaj lahko in česa ne sme početi učenec pri športni vzgoji. Enotna šolska pravila za opravičevanje bi bila seveda zelo dobrodošla.