Vendar pa je tudi govno organska snov in vsi možje iz Polhograjskih dolomitov ter dolenjskih gričev, ki smo že dali nekaj skozi, natanko vemo, da je moč tudi iz te blatne snovi variti žganje - znameniti drekovec, namreč. Okus je krepak in oster, nekatere včasih sicer malo moti priokus po snovi, iz katere smo ga destilirali (to je pač odvisno od kvalitete govna), pa tudi na čudno blaznost, ki objame opojence ter temno črno bolečino v možganih v urah prebujanja, opozarjajo nekateri. Vendar pa vsi poznavalci poudarjajo izredno agresivnost, ki zajame uživalce tega napitka, kar pa je v vojnih razmerah več kot dobrodošlo. Sicer moram priznati, da mi v tem trenutku ni popolnoma jasno, kako prisiliti v sodih namočen drek k vretju, vendar dobro poznam Osovnikarjevega ata nekje z Dolenjskega, ki pa to natanko ve, saj je po lastnih zagotovilih skuhal že hektolitre te tekočine. Morda, tako razmišljam, je potrebno dodati samo nekaj kvasa. Pa še to velja pripomniti, da je dobro dodati nekaj suhih smokev, kajti potem »šnopc bolj teče«. Okus pa je, kot sem že omenil, popolnoma odvisen od vrste dreka. Taboriščniki v Auschwitzu (ali pa v Buchenwaldu, ta trenutek ne vem natančno) so prisegali na neko svojo specialiteto, ki bi jo veljalo preizkusiti. Kadar so bili čez dan malo bolj poredni, so jim za večerjo skuhali tako imenovano mlečno juho. Ime je dobila po belkasti barvi, ki pa ni imela nobene zveze z mlekom, temveč je bila posledica neprepražene moke. Ta juha pa je imela lastnost, da je nič hudega slutečega spalca najprej zašraufala po trebuhu, potem se mu je pa iz riti povsem nenajavljeno ulilo, kot da bi deževali psi in mačke hkrati. Edina latrina je bila kakih dvesto metrov oddaljena od barake, zunaj na tistih nemških ravnicah pa je vladal mraz, ki je uboge ujetnike tako ščipal skozi pajčevinaste uniformice, da so se raje predali sicer nagnusnemu, toda odteščajočemu sranju eden po drugemu. Neki podjeten Žid pa je tudi v tej Sodomi zaslutil zaslužek in pričel pridno nastavljati svojo menažko pod vsako brbotajočo rit ter zbirati te mlečne izcedke v posebno kanto. Žganje, ki ga je izdestiliral iz te osnove, je imelo povsem specifičen okus, za nepoznavalce sprva res malce tuj, a kdor ga je okusil le nekajkrat, se mu je povsem predal. (Nekaj podobnega lahko zapažamo v fenomenu kaviarja.) Tisti redki, ki so taborišče preživeli, so se celo v svobodi kar nekam z nostalgijo spominjali te mlečne juhe. Seveda pa se tod tudi nam odpira cel diapazon raznih okusov. Razni vojni veterani bi na sprejemih lahko srknili, sicer resda le bolj za zdravilo, kakšnega janševca ali bavčarca, čeprav lahko kar slutim, da bi bilo slednjega na tržišču precej več. Pa o specifičnem okusu, brez dvoma žlahtnem, raznih ministrov in ministric bi se splačalo razmisliti. Pa o otroškem kakovcu, trpkem upokojenskem sralcu, pikantnem damskem fekalatu, domačnostnem kmečkem… Skratka jako široko razprto polje invencije. Toda bodi dovolj! To je le skica, ki pa jo je potrebno še razdelati.