Lara je z mislimi že bila v Londonu. Počasi je pripravljala svoje stvari. Nekatere obleke je celo prinesla v prostore svoje zasebne šole. Zasebni prostor je ločila z montažno steno. Naredili so ji tudi vrata. Bojan je prepričal starše, naj prideta nazaj iz Bohinja in mu pomagata pri vzgoji Ane in Petra. Oba sta takoj prekinila dolge spomladanske in poletne počitnice v vikendu v Bohinju in prišla v Ljubljano. Lara je pozno zvečer delala v svoji pisarni in vedno čakala na Bojana, da pride iz banke in jo zapelje domov. Hkrati se je pripravljala za daljši odhod v London. V zvezi z odhodom pa jo je čakal še mučen pogovor z Bojanom. Pred seboj je imela veliko predavalnico z lesenimi stoli, filmsko platno, luči, dve kameri in v kotu montažno mizo. Za seboj pa del svojega intimnega življenja, ki ga je skrivala pred vsemi, najbolj pa pred Bojanom. Na mizi so bili razmetani papirji snemalne knjige za scenarij, ki ji ga je poslala Barbara. Dnevni prostor je bil zapolnjen z dvema velikima in eno manjšo potovalko, ki jih je pred kratkim kupila. Edina fizična zveza med njo in Barbaro je bil telefon, v mislih pa sta bili že skupaj. V njej je vse trepetalo od pričakovanja. Čakala je samo še na trenutek, ko bo morala Bojanu povedati, da odhaja za nekaj mesecev in da si želi, da bi razumel njene potrebe po snemanju filmov. Rada bi njegovo podporo in vsaj nekaj prijaznih, tolažilnih besed pred odhodom. Nehote se je spomnila njunega pretepa v Poreču. Topa bolečina v želodcu se je stopnjevala, kajti vedela je, da bo prišel ponjo utrujen in nepripravljen za poslušanje njenih želja. Odpotovati nekam, kjer se odpirajo nove sanje in novi izzivi, ki so kakor viseči most, ki se ziba, spodaj pa hiti reka k svojemu toku. Kaj če pade čez ograjo, če se ji zavrti v glavi in jo reka življenja odnese nekam, v neznano, brez vrnitve. Tukaj se duši, pa ne zato, ker so stene sveže prepleskane in ker se čuti vonj tanke plastične stene in bog ve katerega plastičnega materiala, temveč zato, ker je dežela pretesna za njene sanje. Kamor koli gre, kjer koli se usede, povsod, sta z Bojanom tarči njegovih znancev iz banke ali iz podjetij, ki imajo opravka z banko. Ti ljudje se pogovarjajo samo o denarju, posojilih, vsakdanjih problemih, ona pa si želi nekaj več. Da bi ob sebi imela nekoga, ki bi ji pripovedoval biografijo velikih hollywoodskih režiserjev, da bi ji razlagal, kako so snemali posamezne velike filme, ki so polnili kino dvorane. Da bi z nekom delila svoje zamisli in ideje. Med temi ljudmi in tudi z Bojanom se je počutila kakor objekt, ki si ga moški poželijo samo takrat, ko iz njih govorijo strasti in vrela kri.