Iz teoretičnega podajanja in pripovedi o skoraj neverjetnem je nato Vedun izvabljal zvok iz različnih instrumentov: piščali, zvoncev, bobnov, rogov, tolkal, ropotulj, didžiriduja, himalajsko-tibetanskih pojočih skled, evropskih drumlic, ksilofona, do kuhinjskih pokrovk. In ta zvok se je dotikal ljudi, vsakogar drugače in na drugačen način in postal orodje za zdravljenje teles in dvig zavesti. Nekateri poslušalci so ob koncu tega zdravljenja z zvokom (na to so bili opozorjeni že na začetku delavnice) pripovedovali o zvonjenju v ušesih, zbadanju pri srcu, rahli bolečini v želodcu, o gomazenju mravljincev po telesu. “To pomeni,” je komentirala dr. Mira Omerzel Mirit, “da je na ta način na teh mestih bolečina odhajala iz telesa. Prav tako tudi težave, ki nas žulijo v našem vsakdanu.”