Osemnajstega decembra lani smo potrebovali nujno zdravniško pomoč za mojega petdesetletnega strica Alberta. Stara mama je poklicala na številko nujne pomoči (112). Uslužbenec jo je dodobra izprašal o njegovem stanju, zahteval k telefonu celo bolnega strica in jo na koncu napotil na dežurnega zdravnika. Ob približno 21.30 sta prispela reševalca z reševalnim vozilom in ga odpeljala k dežurnemu zdravniku. Moram omeniti, da je bil moj stric bolnik s hepatitisom C in da je vsak drugi dan hodil v bolnišnico Maribor na dializo zaradi kronične odpovedi ledvic. Tako je bil na dializi tudi dan pred tem, ko se mu je stanje drastično poslabšalo. Poleg tega je pred petnajstimi leti doživel hudo prometno nesrečo, ki mu je pustila trajne posledice – imel je vrtoglavice in teže je hodil.