Odstranjeni. Prav mogoče je, da Franza Jansena oziroma Janžka, ki bi se, če bi postal predsednik, zavzemal za seks v zaporih in psihiatričnih ustanovah, tako tu kot tam enkrat na mesec, državo pa pripravil do tega, da bi kupila tisoč komadov bojnih helikopterjev in četrt milijona pušk, ki neslišno počijo, sploh ni in ga tudi nikdar ni bilo, nikakršnega dvoma pa ni, da je bil Ivan Kramberger, dobrotnik iz Negove, gostilničar, prodajalec knjig in lastnik srčkane opice, človek iz mesa in krvi. Videti je bil politični analfabet, ko je že deset mesecev pred predsedniškimi volitvami, januarja 1992, pri nas na Jani s pestmi udaril po mizi in napovedal, da bo zmagal, njegova Domovinska stranka, o kateri dotlej še nihče od nas ni slišal, pa postane druga najmočnejša v parlamentu, a se je potem kmalu pokazalo, da je izredno spreten in da govori natanko tisto, kar bi ljudje radi slišali. Da, zdelo se je, da se je tistemu, kar je pripovedoval, medtem ko mu je kosmata Ančka sedela na rami in divje gledala poslušalce, mogoče zgolj nasmihati, do jeseni pa mu je klicanje prekletstva nad komuniste pridobilo skoraj petino volilnega telesa – kdo ve, kaj vse bi ta človek še dosegel, če bi ga bili pustili pri življenju!