Kar nekaj časa se je pralo umazano perilo vrhniške zdravstvene srenje. Veliko kritik je letelo tudi na nepripravljenost koncesionarjev za opravljanje dežurne službe in nujne medicinske pomoči – programov, ki so naloženi javnemu zdravstvenemu zavodu. Koncesijske pogodbe pa določajo, da se morajo v to vključiti tudi zasebniki - koncesionarji. Menim, da je bilo to bolj na ravni razprav kot pa nepripravljenosti za opravljanje dežurne službe in nujne medicinske pomoči. Zdaj smo vsi vključeni v to delo in plačani smo skladno s sistemom, ki velja za to področje. Moram pa opozoriti, da zakon o zdravniški službi zahteva opravljanje tega dela za zdravnike do petdesetega leta starosti, povprečna starost zdravnikov zasebnikov pa je petinpetdeset let. Pa vendarle opravljajo to delo tudi starejši od petdeset let, ki zagotovo nimajo pretiranih želja po dodatnem zaslužku v obliki dežurstev in nujne medicinske pomoči. Moram vam povedati, da si sam sebe težko predstavljam v starosti šestdeset let in bi moral vlačiti koga iz grabna. To delo je huda obremenitev in ga mlajši zdravnik lažje opravlja, ker še nima načetih živcev in mu tako »dodatno« delo omogoča tudi dodaten zaslužek, ko si ustvarja normalne eksistenčne pogoje zase in za družino. Izračunal sem, da bom v tridesetletnem zdravniškem delu opravil še za sedem let dežurstev, česar mi nihče ne všteva v pokojninsko dobo in le tretjina tega plačila se priznava v osnovo za pokojnino. Če so ljudje v belih haljah dolgo veljali za tiste, ki ne delajo predvsem zaradi denarja, je danes v javnosti v ospredju predvsem njihov boj za denar, za zaslužek – za takšen status v organizaciji zdravstva, ki jim bo to najlažje omogočil. Morda je na zunaj res videti tako, vendar smo še zmeraj najprej ljudje, ki pomagamo drugim in potem je na vrsti materialna stran našega dela. Tega zagotovo ni mogoče zanikati. Razmere v zdravstvu, tudi vrhniškem, niso dobre. Ne iščem krivcev, ampak le ugotavljam. Po mojem mnenju je bil lani novembra idealen čas, da bi v vrhniški zdravstveni mreži ostala ob meni vsaj še dva zdravnika splošne medicine, če bi jim dodelili koncesije. Za zdaj sta za Vrhniko izgubljena in sta se zaposlila drugje. Škoda, čeprav tudi razumem, da lanski november ni bil ravno primeren čas za večje premike na tem področju, saj je bila v jeku kampanja za županske volitve, razmere v zdravstvu pa so v takem času lahko pomembna tarča za obračunavanje med kandidati. Sam menim, da bo mogoče razrešiti problem pomanjkanja zdravnikov le s koncesionarji, ki bi lahko po angleškem vzgledu delovali v okviru skupinske prakse, prevzeli toliko in toliko populacije in nadomeščali drug drugega v času dopustov in bolniških. Problem bo nadomeščanje v javnem zavodu, kjer je premalo aktivnih zdravnikov, upokojeni pa imajo določeno kvoto časa, koliko lahko delajo mimo pokojnine. Kar je povezano z mojim področjem dela v vrhniškem zdravstvu, še zdaleč ni zadosti zdravnikov, saj je za vse tri občine »na razpolago« še program za dva otroška zdravnika, kar bi komaj zadostovalo za ustrezno preventivno delo z otroki in za njihovo zdravljenje. No, upam, da se bodo sčasoma razmere uredile. Sam zase pričakujem za zdaj le za otroško ambulanto ustrezne prostore in do konca prihodnjega januarja tudi ustrezno število opredeljenih otrok, da bom lahko v celoti izvajal program. Marjan Horvat