Pesmi v tej knjigi so izraz svobodnega duha, ki se ogiblje vsakršnim konvencijam tako v pisanju kot v življenju in za katerega je pesnjenje edini sprejemljiv način, kako bivati pristneje in svobodneje, kot to omogoča življenje po ustaljenih tirnicah. Ne utesnjuje se z obliko, ampak piše spontano, z veliko domišljije in z željo v vsakem verzu res nekaj povedati, ne pa samo leporečiti. Zato bralca pritegnejo in ohranijo njegovo zanimanje od prve do zadnje strani. V resnici pesnik govori o povsem navadnih stvareh, kot jih doživlja skoraj vsakdo, vendar počenja to na izviren, duhovit in dopadljiv način. Pesnikove vrednote so zrcalne vrednotam porabniške družbe, boju za denar, karieri, ugledu. Verjame v ljubezen (Ljubezen je naša šansa v igri z lastnim življenjem.), čeprav je ne misli z velikim L. Vidi zlaganost konvencionalnih vrednot in jalovost prizadevanja za vzorni videz (Vedno manj govorita in vedno več parfumov uporabljata.). Ko razmišlja o ljudeh, je dostikrat blago ironičen do tistih, ki iščejo svojo rešitev v pripojitvi kakšni skupini (Bližnja koča študentov se imenuje Koliba sociologov./ S čim se lahko ukvarjajo sociologi v taki samoti?/ Sekajo drva, kopljejo rov za smeti, pojejo/ vedno iste pesmi. Osiromašeni, z življenjem, razdeljenim/ na počitnice in ne-počitnice. Zelo prijazni.). Protipol temu zlaganemu svetu je seveda narava, ki ničesar ne ve o človekovih igrah, in mu omogoča vsaj zaslutiti možnost stika s seboj (Šel bom nad vodo in se usedel na podrto drevo./ Hotel bi postat čuden, da me ne bi več poznali,/ da bi rekli: Daje pticam jest. Zbira kamenčke. S stvarmi se pogovarja). Seveda pa je njegov pravi dom poezija, čeprav si ne dela nobenih utvar, da literarna slava kaj pomeni ob blesku mesca, gloriji letnih časov, privlačni/ umetnosti obdelovanja polja., ali da bo trajala na veke (Ta pesem se bo nekoč razblinila v večnosti, tako kot spomladi izgine zajčja sled v snegu ---).