Film je ena najdražjih in najkompleksnejših umetnosti, in kdor zna in hoče snemati filme, mora biti pripravljen na boj za denar, ideje in gledalce. To je pač skupna usoda vseh filmarjev tega sveta, ki se udinjajo po raznih natečajih, prenašajo tečne hollywoodske producente, se ponekod borijo s cenzuro, in tisti, ki se s tem ne sprijazni dovolj zgodaj, bo večno jamral pred vrati kakšnega filmskega sklada. Kriterij inštitucij države, ki subvencionirajo filmsko umetnost, ne bi smel biti nič drugega kot omogočanje tekoče produkcije in ustvarjanje pogojev za avtorje in producente. Potem bi bila odgovornost le-teh upravičena, razvila bi se zdrava konkurenca in vpisali bi se na svetovni filmski zemljevid. Slovenija je dovolj bogata, da bi lahko sofinancirala najmanj deset celovečercev na leto, lahko bi bolje tržila kapacitete Viba filma, posodobila filmsko šolo, z davčnimi olajšavami bi lahko podpirala zasebne investitorje in rezultati bi bili slej ko prej tukaj. Toda za tak podvig je potrebna malodane iracionalna velikodušnost države, ki bi bila sposobna plačevati drago umetnost, ne da bi za to pričakovala stoodstotno povračilo, in se kot pravi meceni zadovoljila s slavo in ponosom.