Ob razmišljanju o slovenskem nacionalnem interesu ni mogoče mimo dveh osnovnih dejstev: skromne številčnosti našega naroda in njegovega mesta v prostoru med Alpami, Panonijo in Jadranom. V knjigi, ki jo je pred leti objavil The Times, naslovljeni Ljudstva Evrope, piše, da živijo na naši celini 103 različne etnične skupnosti (pri čemer so Hutsuli, Boikosi in Lemkasi kot tudi etnične skupnosti v Povolžju in še kje strnjeni v isto skupino). V tej množici različnih jezikovnih in kulturnih identitet jih ima samo 42 lastno državo, iz česar izhaja, da sodijo Slovenci v tisto elitno skupino, katere člani lahko trdijo, da so gospodar na lastni zemlji. Ta privilegij smo si priborili delno zaradi vrste srečnih naključij, delno pa tudi zaradi izredne volje do samoohranitve in uveljavitve, ki so jo posebno v zadnjih dveh stoletjih izkazali rodovi pred nami in jo je naša generacija potrdila v osamosvojitvenem procesu. Ob tej ugotovitvi se ne morem izogniti primerjavi s Furlani, ki so bili v 18. stoletju bolj ali manj v podobnem ali celo boljšem položaju kot mi, saj so imeli lastno plemstvo. Vendar so že na začetku 19. stoletja usodno zaostali. Iz zavesti, da smo se Slovenci v družini evropskih narodov znali uveljaviti kot celovit obesek tako na kulturnem kot na političnem področju, izhaja prepričanje, da zmoremo ta dosežek razvijati še naprej in se tako uveljaviti tudi v času globalizacije. Slovenci imamo z »globalizacijo« bogate izkušnje: skozi stoletja smo živeli v etnično mešanih državnih tvorbah, od habsburške monarhije, kraljevine Jugoslavije, kraljevine Italije do socialistične Jugoslavije, ki so nas skušale tako ali drugače vsrkati vase in s tem obvladati ali celo izničiti. Dejal bi še več: v Jugoslaviji smo bili od leta 1918 dalje vpleteni v boj civilizacij, ki je v malem že napovedoval spopad svetovne razsežnosti, o katerem govori Samuel Huntington. Da smo iz preizkušnje izšli kot zmagovalci, se nam je posrečilo predvsem zaradi tega, ker se naši najbolj ozaveščeni ljudje niso zaprli v slonokoščeni stolp domačijstva in folklore, ampak so smelo merili svoje moči s kulturo razvite Evrope. Ena od značilnosti razumnikov, ki so oblikovali slovenski narod od Trubarja, Linharta, Prešerna, Čopa, Plečnika do Kocbeka, da naštejem samo nekaj imen, je ta, da so imeli kozmopolitsko izobrazbo, kar pa jim ni preprečilo, da bi je z uspehom ne cepili na svojo slovensko zavest. Res je sicer, da je razdalja med današnjo in včerajšnjo globalizacijo podobna razliki med burjo in orkanom, saj smo danes priča nastajanju civilizacijske mreže, ki s svojo razvito tehnologijo zahteva poznavanje angleškega jezika kot predpogoj za katerokoli intelektualno delo in sodelovanje v mednarodnem komunikacijskem prostoru. Nevarnost, da naš jezik in kultura zdrsneta na obrobje, tako kot se je dogajalo v 19. stoletju v Dalmaciji, kjer so višji sloji v kuhinji govorili po »ilirsko«, v salonu pa po »beneško«, je v resnici velika. Futurologi pravijo, da bodo zanamci čez kakih pet stoletij govorili na svetu samo štiri jezike: angleščino, španščino, ruščino in kitajščino. Kljub tej nič kaj vzpodbudni perspektivi pa mislim, da mora današnji rod opraviti svojo dolžnost in, kakor so to storili že naši predniki, izdelati vrsto obrambnih mehanizmov, izhajajoč iz prepričanja, da bomo v Evropi in svetu nekaj veljali, samo če bomo znali ohraniti svojo identiteto. Ne gre le za trmo vase zagledanih provincialcev, temveč za tisto samospoštovanje, brez katerega ni mogoče pokončno živeti. Dovolite, da iz lastne izkušnje to pove človek, ki je že več kot petdeset let izpostavljen sirenam italijanske »dvatisočletne kulture«, pa je že davno uvidel, da bi z izgubo slovenstva izgubil tudi svoje dostojanstvo. V tem kontekstu je očitno, da so obrambni mehanizmi, o katerih sem govoril, lahko le vzgoja in izobrazba v vseh življenjskih obdobjih. Skratka, naš osnovni nacionalni interes je, da sledimo tistemu zgledu, ki so mu bolj ali manj zavestno sledili že naši predniki, ko so v polemiki so tujimi »kulturtregerji« na svoje zastave zapisali geslo: »prosveta bo naša osveta«.