liko spoštovanje in hvaležnost do škofa Gregorija Rožmana, ki mu je v življenju veliko pomagal, da je prebredel tedanjo revščino. In še manj znani dogodek: Nekega večera sta se s spremljevalcem Mirosom vračala od večerje po nabrežju Ljubljanice od frančiškanske cerkve proti Šuštarskemu mostu. Tedaj se Mrak zaustavi in reče: “Slišiš, zvoni veliki zvon v stolnici! Umrl je Rožman!” Spremljevalec pravi: “Gospod Mrak nič ne zvoni! Nobenega zvonjenja ni!” Mrak se obrne in ustavi prvega, ki gre mimo, pa ga vpraša: “Slišite Vi kakšno zvonjenje?” Odgovor je bil pri vseh. “NE!” On pa je vztrajal, da zvoni! - Naslednji dan so v škofiji dobili sporočilo, da je res prejšnji dan umrl škof dr.Gregorij Rožman in šele tedaj so v ljubljanski stolnici zvonili. Mrak ostaja v slovenski literaturi eden od vodilnih predstavnikov slovenske zgodovinske avantgarde in himnične tragedije. Njegova himnična tragedija je bila zanj “sprava z neizbežno resničnostjo bivanja”, kot jo je sam imenoval in je še dodal: “Ta sprava terja možno spreminjanje usodnosti in neizbežnosti na svoja ramena, zato ni nikoli sproščala ne optimizma in ne pesimizma.” Še vedno je v slovenskem dramskem in literarnem prostoru Mrak eden od naših najmanj raziskanih in razumljenih osebnosti prejšnjega stoletja. Ambrož Kodelja mači zbor Citta’ di Gradisca, organizatorji pa so ob tem želeli dati dogodku širši pečat. Med gosti večera sta bila tako tudi hrvaška pevska skupina Zvonejski kanturi zvoneća in mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice. Goriški zbor se je na povabilo k sodelovanju rad odzval, ker je tako ob italijanskem, furlanskem in hrvaškem petju predstavljal slovensko pesem. Pod vodstvom dirigenta Bogdana Kralja se je zbor predstavil s programom sedmih skladb iz slovenskega ljudskega izročila v priredbah različnih sodobnih skladateljev. Goriški pevci so poslušalce pozdravili z Rožančevo Dober večer, Bog daj. Sledile so Vrabčeva Protuletje, Stoji, stoji mi polje Marija Kogoja, Merkujeva Jnjen čeua jti gna’; posebno topel in doživet aplavz je doživela umirjena Oj bojžime – Sdrindulaile v priredbi Adija Daneua, kateri je sledila Lavrenčičeva Kje so tiste stezice. Za konec nastopa in tudi letošnje revije pa je zbor zapel priljubljeno Marko skače po notah Sama Vremšaka. Prijetno in veselo vzdušje se je nato preselilo v občinsko palačo, kjer so pevci ob bogati zakuski nadaljevali s petjem.