pa.” Spet aplavz in prijetno presenečenje tako, da se je marsikateremu od naših pridnih sopranov in altov utrnila solza zaradi ganjenosti in iskrene hvaležnosti. Po končanih koncertnih obveznostih se je zbor Lipa, s pevci in spremljevalci vred, posvetil turističnim lepotam vzhodne Sicilije. V sami Catanii so si ogledali gledališče Teatro Massimo, ki je seveda vzbudilo veliko občudovanja, saj spada med najlepše arhitektonske primere opernega gledališča v Italiji iz 19. stoletja. In prav v parterju tega gledališča, pod maestoznim odrom, je zbor Lipa intoniral slovensko Zdravljico tako, da je, verjetno prvič, tudi v tem templju operne glasbe zadonela slovenska pesem. Prišel je tako dan slovesa, na predvečer katerega je bila na sporedu skupna vaja obeh zborov. Na začetku je vsak zbor postregel drugemu nekaj svojih hitov, potem pa sta oba zbora tudi naštudirala kratko Mozartovo skladbo in jo skupaj zapela v slovo. Vse se je končalo pozno, zelo pozno v noč, ob pesmi, zabavi, prijetnem klepetu in ob “običajni” zelo bogati zakuski, polni sicilijanskih gastronomskih specialitet, med katerimi sta kraljevali dve več metrov dolgi, doma pečeni štruci kruha s slovenskim napisom Vedno in povsod prijatelji. L.V.