Ko je leta 1821 končal ljubljanske šole, bi moral na materino željo v duhovniške šole, a Francè se je izgovoril, češ da slabo poje in odšel peš na Dunaj študirat pravo. Tu se mu je prvo leto bolj slabo godilo, saj se strici še niso navadili, da so v cesarskem mestu tudi izdatki bolj cesarski; štipendije so ugasnile, dobrih inštruktorjev pa je bilo na pretek. Sam je že pozabil na bogoslužje, toda bogati strici so ga poskušali znova napeljati v božjo službo pa so mu v te namene odtegnili denarje za študij prava. Francè, ki je v prvih petih letih dunajskih študijev pisal domov le tri pisma, je strice tedaj kar obsul s pismi, tako da se je župniku Jožefu omehčalo srce in je spet odvezal mošnjo. Na Dunaju je Francè poleg suhega pravoslovja z radostjo segal po italijanskih renesančnikih, po antičnih klasikih, zaradi literarnih vrednot se je začel učiti tudi angleščine.