V daljavi sem zagledal znak Nogometne zveze Slovenije in pomislil na vse izgubljene priložnosti, na katastrofalno delo z mladimi, na izgubljene generacije, na razbito reprezentanco U-21, ki je v zadnjih kvalifikacijah, obupno vodena, dosegla najslabše do sedaj. Pomislil sem na igralce, ki se poslavljajo, in tiste, ki bi že zdavnaj morali priti, a jih ni in ni. Na fante, ki so zaradi katastrofalnega vodenje sredine tekme izgubili priložnost kariere in s tem možnost prestopa na »konvertibilne« evropske trge. Pomislil sem na nemogoče stanje v slovenskih nogometnih klubih, na (ne)plačevanje na roke, davčne utaje, blokirane račune, neuke funkcionarje, bedno infrastrukturo. Pomislil sem na tiste vrhniške fantiče, ki so za pobiranje žog med tekmo zahtevali plačilo. Pomislil sem na divje menedžerje, morilce slovenskega nogometa, trgovce z belim blagom. Pomislil sem na Nepremagljivo enajsterico in vse tiste mlade fante, katerih očetje ne morejo dovolj mastno podkupiti trenerjev, da bi njihovi nadarjeni, v nogomet zaljubljeni sinovi lahko igrali. Bogati očka je plačal več.