Očka je takoj vedel, za kaj gre, ko nas je zagledal. »Vaš lažni ženin. Je tako?« se je zasmejal, še preden smo lahko kaj rekle. »Tokrat smo mu pa tik za petami,« je rekla Amanda in oči so ji zasijale. »Veliko premlad mož, vsekakor za Eleonore, in rad bi jo olajšal za deset tisoč evrov!« Očka se je takoj zresnil. »Olajšal? Ali to pomeni, da jo hoče prevarati?« »Prosil jo je za denar,« sem odgovorila. »In ona mu ga je obljubila.« Očka je dvignil roke. »Tu ima pa policija zvezane roke. Če mu denar da prostovoljno, je to njena zasebna zadeva.« »Pa saj vendar ne gre za to!« je zaklicala Amanda. »Natvezil ji je, da ima dolgove, da pa noče za denar prositi svojega bogatega očka. Nekaj ni v redu pri vsem skupaj! Moj nos mi pravi, da nekaj smrdi!« Očka si je šel z roko skozi lase. »Ali ne bi mogli vsaj njegovega imena poiskati v računalniku?« je vprašala Amanda. »No, prav,« je zavzdihnil očka. »Saj me drugače ne boste pustile pri miru.«