Poleg Bližnjega vzhoda je Kavkaz ena najbolj nestabilnih regij na svetu. Na tektonski prelomnici Vzhoda in Zahoda se križajo politični in energetski interesi velesil. Tamkajšnji bogati mozaik etničnih skupin, prepreden z zapleteno zgodovino tujih vladarjev, je izjemna priložnost, da se vojna za geopolitično prevlado, energetske vire in njihove tranzitne poti vodi s pomočjo lokalnih podizvajalcev. Z negativnim nacionalizmom spodbujena ljudstva le redko opazijo, da so zgolj figure v veliki igri novodobnih geopolitičnih šahistov. Od razpada Sovjetske zveze se je merjenje moči dogajalo z nizko intenzivnostjo. Ta je v času ameriškega širjenja demokracije po svetu dosegla vrhunec z barvnimi revolucijami v Gruziji, Ukrajini in Kirgizistanu. Potresni sunki nakazujočih se političnih sprememb na postsovjetski periferiji so hitro potihnili. Razlog je iskati v ameriškem pehanju v Iraku in Afganistanu, kar je bil sicer uvodni katalizator procesa spreminjanja režimov z mehkejšimi prijemi, denimo financiranja oporečnikov z dvomljivim demokratičnim pedigrejem. Pristop se ni obnesel. Rusija je uspela obdržati prevladujoč vpliv v velikem delu svoje interesne sfere. Z ohranjanjem »zamrznjenih konfliktov« v Gorskem Karabahu, Južni Osetiji, Abhaziji in Pridnjestrski republiki je ostala tudi ključni igralec na vseh tektonskih prelomnicah med Vzhodom in Zahodom. Da je počilo naprej na gruzijski plošči, zaradi vseh zaostrovanj v minulih mesecih ne bi smelo biti presenečenje. Vsa gruzijska oborožitev se pred mejno črto nadzora z Južno Osetijo ni znašla naključno. Pokoritev Osetije je bila skrbno načrtovana, napad nanjo pa je bil nepredstavljiv brez tihega pristanka ZDA, glavnega gruzijskega podpornika. Goreči proameriški predsednik Saakašvili je kot osrednjo nalogo svojega vladanja že zdavnaj opredelil vzpostavitev ozemeljske celovitosti Gruzije. Z uporniško Adžarijo mu je to uspelo za zeleno mizo, a z Južno Osetijo in Abhazijo se že več kot slabo poldrugo desetletje trajajoči status quo ni spremenil. Gravitiranje obeh separatističnih regij proti Moskvi in k neodvisnosti je za gruzijskega predsednika postalo nevzdržen trn v peti. Na široko odprta vrata v Nato bi za Gruzijo ostal nedosegljiv cilj, vse dokler centralna oblast iz Tbilisija ne bi nadzorovala celotnega ozemlja. Vrh zavezništva v Bukarešti soglasja za takojšnje odprtje pogajanj o članstvu Gruzijo in Ukrajine ni prinesel. Mesta za takšni nestabilni državi, kjer samooklicani demokrati izkazujejo jasna avtokratska nagnjenja, si v zavezništvu nista predstavljali predvsem Nemčija in Francija. Na ministrski ravni naj bi o morebitnem odprtju Natovih vrat Tbilisiju in Kijevu vnovič razpravljali že decembra. Če je Saakašvili s tokratnim izzivanjem Rusije odigral joker in upal, da bo v konflikt vpletel Nato in morda Gruziji utrl pot v vojaško zavezništvo, se je krepko uštel. Ruska čezmerna uporaba sile je prav tako obsodbe vredna kakor vojaška avantura, v katero se je podal Saakašvili. Deloval je kot nezanesljiv voditelj hitrih odločitev. Dosegel ni praktično nič, prej nasprotno. Moskvo utegnejo sedaj zelo zasrbeti prsti, da separatističnima regijama po vzoru Kosova slednjič podpiše priznanje državnosti. Kremelj je z odločnim posredovanjem pokazal svojo temno plat. Dvomi o vrnitvi Rusije med velesile bi morali biti sedaj dokončno razblinjeni. Začenja se redefinicija odnosov Moskve z Zahodom. Prastrah pred ruskim medvedom je dobil nov zagon.