Česar se zagotovo zavedajo tudi zunanjepolitični strategi hrvaške vlade. Njihov legitimni cilj in ambicija sta nedvomno to prednost zmanjšati način, na katerega bi to najlaže storili, pa se ponuja kar sam od sebe: napačne hrvaške poteze bi najlaže relativizirali tako, da bi še pred začetkom morebitne arbitraže s provokacijami prisilili Slovenijo v podobno enostransko obnašanje, kot ga je doslej prakticiral Zagreb. Naj to zveni še tako paradoksno, odstop od sporazuma o maloobmejnem sodelovanju, grožnje s pogojevanjem hrvaškega vstopa v EU ali celo pošiljanje slovenskih policistov v sporne obmejne zaselke v slogu Bajukove vlade vse to so po mojem poteze, ki bi jih morebitni bodoči arbitri slovensko-hrvaškega spora lahko razumeli kot izsiljevalske in enostranske ter bi jih zato utrdile v prepričanju, da se v Piranskem zalivu prepirata državi, ki obe na enak način ne obvladata evropskega bontona. S čimer bi šla v nič vsa naša diplomatska prednost, saj bi bile v takem kontekstu videti bistveno bolj verodostojne zagrebške trditve, da sporazum Drnovšek-Račan ni kompromis, ampak rezultat slovenskega izsiljevanja in pretiranega hrvaškega popuščanja.