Iznad zgornjega roba stopnišča zahodnega vhoda štrlita samo dva vogalna stolpa na el, Stolp Časov in Zakonov, medtem ko se druga dva, Stolp Črk in Števil, pojavita šele, ko si že bolj zgoraj. Efekt perspektive je fantastičen. Na zgornjem robu se moraš skorajda zriniti v notranjost med vzporednimi kovinskimi kletkami, v katerih raste grmovje. Videti je odštekano in še zdaleč ne neprijetno manieristično. Bolj v notranjosti z lesom obložene esplanade, kjer pride do izraza ves volumen med stolpi, navidez poljubno stojijo panoji, srebrni in stekleni. Temu se reče ambulatorij. Ob krajši stranici manjšega notranjega pravokotnika vodi v globino položen tekoči pločnik. In ko že misliš, da si spodaj, ugotoviš, da si še vedno zgoraj - v višini vrhov krošenj dreves, ki rasejo iz gozdička še kakšnih petnajst metrov niže in katerih debla držijo pokonci na vse strani napete žice. Nisem še videl tako nesramno moderne arhitekture, ki pa bi bila tako neverjetno človeška. Okrog in okrog gozdička hodniki, vsak najmanjši detajl perfekcioniran do skrajnosti, v dvoranah še bolj božji mir in nebeška svetloba, vse je les, kovina, steklo, tapison. Pohištvo dizajnersko, a funkcionalno, računalnikov dovolj že instaliranih, prostori in priključki pa tudi za laptope, ki jih prineseš s seboj, police s knjigami dostopne - vse skupaj je videti povsem neverjetno. Samo nekaj je: po knjigah pa ne diši. In vendar bi tukaj tudi jaz delal doktorat.