P. je ostal po ženini smrti sam s tremi otroki. Žena se mu je ubila, ko je vardevala živino. Kot po navadi je spet malo pregloboko pogledala v kozarček, zmanjkalo ji je ravnotežja in se je prevrnila v žleb. Ni se mu bilo treba dolgo časa ozirati naokoli, ko je slišal za T., prav tako vdovo. Toda tudi ona je imela doma še mladoletne otroke. Ne ve se, kaj jo je premamilo, da je vdovcu rekla Da! in se po poroki tudi preselila na njegov dom. To, da je svoje lastne otroke pustila mami, pri tej zgodbi niti ni tako pomembno. Na novem domu ji še zdaleč ni bilo postlano z rožicami. Njeni pastorki so ji na vsakem koraku gledali pod prste in tudi mož ni bil preveč zadovoljen, če je svojim otrokom, ko so jo prišli obiskat, odrezala kos kruha, zato je to, zaradi božjega miru, raje storila na skrivaj. Ko so se domači otroci začeli ženiti, so od hiše zahtevali doto. Mošnjiček se je tako zelo hitro praznil, in ko se je P. ponesrečil in umrl, je ostala T. z dolgovi in majhnim otrokom. Seveda ji otroci iz P.-jevega prvega zakona niso verjeli. Začeli so se prepiri, ki so se končali na sodišču. To je razdelilo imetje na dele, kot jih je zahteval zakon, in T. je ostala po več kot petnajstih letih svojega drugega zakona brez vsega. Z borno pokojnino, z garanjem in trganjem od ust si je uredila skromno stanovanje. Na srečo je niso pustili na cedilu njeni lastni otroci, čeprav jih je ona v letih, ko bi jo najbolj potrebovali, zapustila.