Abu Hamam nas je opozoril, da moramo odpreti usta in da si ne smemo zakriti ušes. Dejal nam je, da se moramo naučiti prenašati eksplozije, ki jim bomo priča na bojnem polju. Potem nam je ukazal, naj žico priklopimo na akumulator. Še enkrat se je prepričal, da ni bilo nikogar v bližini eksploziva, potem pa nam je ukazal, naj ga aktiviramo. Eden od Čečenov je začel vrteti ročico. Zadržali smo dih. Tudi drugi so skoraj tako uživali v eksplozijah kot jaz, in ta naj bi bila največja eksplozija, kar smo jih kdaj koli videli. Po nekaj sekundah je Čečen potisnil ročico. In naenkrat … nič. Nič ni bilo od eksplozije. Presenečeni smo zapustili zaklon in pogledali vzdolž reke, kjer se ni nič premaknilo. Kaj se je zgodilo? Abu Hamam je preveril žico, akumulator in prožilec. Vse je bilo v redu. Vzel je ročico in jo začel vrteti. Počepnili smo in čakali na eksplozijo. Potisnil je ročico in spet ni bilo nič. Nemočen je obstal. Vstal je in se obrnil proti nam: »No, kdo hoče biti šahid?« je za šalo vprašal. Kdo bi rad umrl kot mučenik? Kdo od nas bi se rad prostovoljno javil, da bi odstranil detonator iz TNT? Spogledali smo se in se živčno nasmehnili. Stvar je bila resna. Dvignil sem roko. »Jaz bom to storil.« Če naj bi kdo umrl kot šahid, naj bi bil torej to jaz. Čečeni so se osuplo spogledali, potem pa pogledali še mene. Tudi Abu Hamam ni mogel skriti presenečenja. Skomignil je in me opozoril, da moram biti previden z detonatorjem. Bil je nabit in zato precej bolj nevaren kot sicer. Vedel sem, da bi lahko aktiviral TNT, če bi se ga dotaknil na napačen način. Raztrgalo bi me na kosce. Ko je Abu Hamam končal z nasveti, sem se obrnil k ostalim in jih pozdravil: »Asalamu’alajkum,« sem rekel. »Alajkum asalam va-rahmatu liahi va-barakatuhu,« so odgovorili. Naj bo božji mir, blagoslov in usmiljenje s teboj. Mir in blagoslov, to je v redu, zakaj pa usmiljenje? Meni se je zdelo kot molitev pred smrtjo. Obrnil sem se in šel po skalah in po reki navzdol do zapreke iz skal, kamor smo namestili TNT. V tistem trenutku res nisem o ničemer razmišljal. Bil sem dokaj trdno prepričan, da bom umrl, in svojo usodo