Kakšni so razlogi, da se je cela civilizacija tako obrnila proti življenju? Včasih se tako odločajo ljudje v težkih in dramatičnih razmerah hudega trpljenja, samote, ekonomske negotovosti, depresije in pomanjkanja upanja. Vendar pa se ta problem kaže tudi širše, pri osebnih izbirah, na kulturni in socialni ravni, kjer se kaže težnja, da bi ta dejanja proti življenju pojmovali kot zakonite izraze posamične svobode, ki jih je treba priznati in ščititi kot pravice. Ko toliko govorijo o temeljnih pravicah vsakega človeka, te iste pravice zanikajo, teptajo, spregledajo. To je napad na izključene, nemočne, potisnjene na rob. V ozadju tega je popačeno pojmovanje človeka in njegove svobode, ki jo razumejo povsem individualistično, kot svobodo močnejših proti slabotnim. Toda svoboda ima bistveno odnosno razsežnost, svobodni smo toliko, kolikor ne ogrožamo svobode drugih. Svoboda je svoboda, kolikor je postavljena v službo osebe in njenega uresničevanja, po podaritvi samega sebe in sprejemanju drugih. Svoboda, ki zanika in zmaliči samo sebe, postane uničevalka drugih. Za vsem tem je priznavanje in spoštovanje temeljne povezave svobode z resnico. Brez tega moreta kaj hitro sebični interes in subjektivno mnenje zavladati nad življenjem in njegovo objektivno stvarnostjo. V subjektivni svobodi pa more vse postati predmet trgovanja, tudi pravica do življenja. Na državnem in političnem področju lahko postavi pod vprašaj to pravico večinsko mnenje prebivalstva. Na ta način se demokracija podaja na pot totalitarizma. Država utrga sad z ’drevesa življenja’ in si jemlje pravico, da razpolaga z življenjem najslabotnejših, ki so brez obrambe, in sicer v imenu koristi nekaterih. Tako sta pod videzom zakonitosti, ki na videz varuje dostojanstvo vsakega človeka, izdana življenje in sam demokratični ideal. Pri odkrivanju korenin kulture smrti se ne smemo ustaviti le pri izprijenem pojmovanju svobode, ampak je treba priti k jedru same drame sodobnega človeka, to je zamračitve čuta za Boga in za človeka, ki je značilna za to kulturno okolje, je poudaril papež Janez Pavel II. Sekularizem preizkuša same korenine krščanske vere in pripadnosti Cerkvi. Kdor izgubi čut za Boga, postane tudi neobčutljiv za človeka. Zatemnitev smisla za Boga in za človeka vodi k praktičnemu materializmu, ki rojeva individualizem, koristolovstvo in uživaštvo, ti so usmerjeni proti življenju in ga spodkopujejo. Tako smo pri edinem cilju za mnoge ljudi, to je vzpostavljanje nebes na zemlji, iskanje blaginje, trenutnih užitkov, sanjarjenja, doživetij, vse to pa zgolj na ravni ’imeti’. S podobnim odnosom sprejemajo trpljenje in druga bremena življenja, to velja tudi za odnos do telesa, ki ga ne dojemajo kot kraj srečanja z drugimi, z Bogom in svetom, ampak tako, da je skrčeno zgolj na snovnost, kot splet organov, funkcij in energij, ki jih je treba uporabiti po merilih užitka, privlačnosti in uspešnosti. Seveda razmere niso samo črne in brezupne, so pa kritične in lahko postanejo usodne za naš narod ter civilizacijo. Kljub nasprotovanjem in temnim napovedim je še živ Božji glas v vesti ljudi, kjer živijo osebne svetinje in iz nje črpamo spodbude ter moč za pot ljubezni do človeškega življenja, za njegovo sprejemanje in služenje temu življenju (EŽ 24). Zato se pojavlja toliko pozitivnih pobud med ljudmi, mnoge izmed njih so podkrepljene še s krščanskim razodetjem in duhovno močjo velikonočne ljubezni. Niso redki zakonci, ki z velikodušnostjo sprejemajo otroke kot najodličnejši dar zakona. Nekatere družine poleg svojih dolžnosti sprejmejo še druge otroke, ki so zapuščeni ali v stiski, odprte so za prizadete in bolne ljudi. Po župnijah in drugod nastajajo zakonske skupine, v katerih si zakonci nudijo oporo pri družinskem življenju, porajajo se središča za pomoč življenju in posameznikom, ki so v težavah, veliko je prostovoljcev, ki skrbijo za tiste, ki se jim je življenje polomilo. Tudi v zdravstvu so nove pobude v smeri varovanja življenja in preventivnega zdravljenja. Med ljudmi so različne oblike medsebojne pomoči, da si zlasti v stiskah priskočijo na pomoč. Prav tako se veča čut za kakovost življenja in za ekologijo. Vse to kaže na novo solidarnost, ki bo mogla še v večji meri podpreti ljudi in družine v njihovi odločitvi za življenje. Solidarnost in medsebojna pomoč sta velikega pomena pri premagovanju težkih trenutkov in dajeta občutek opore in zavarovanja ter odločanja za več življenja. Vsekakor pa je za obnovo volje do življenja in opredelitev za življenje potrebno nekaj več, jasen cilj velikonočnega življenja in ljubezen, ki ni samo človeška.