od zadnjih demonstracij pozaprla nekaj sto ljudi, nekaj deset voditeljev podkupila. Dramane mi pravi, da se bo v Burkini tako počasi, počasi razvila ponovna revolucija. Ko mi to razlaga v svoji pisarni, na črnih usnjenih sedežih, spet pomislim na Žižka, revolucije se zgodijo, kadar gre ljudem malo bolje. To je znak relativne svobode. Svojevrsten paradoks, ki bi ga lahko razvijala dalje, toda tedaj sem že zdavnaj odložila telefon. Sestra je morala iti v službo, jaz na stranišče. Narahlo bom odprla železna vrata in skorajda ujela gospo pri kopanju. Kasneje, bi lahko povedala sestri, ji bom v opravičilo in kar tako dala avokado. Veliko, potemnjeno okroglino bom položila v njeno košaro in ona bo zamahnila z roko, »Barka ... za tisto od prej pa ne skrbi.« In moja sestra bo morda ravno tedaj stekla skozi dež v restavracijo. Pozdravila bo vse prisotne, stresla dežnik, torbo odložila v ozadje. Za tisti dan se ji lahko zgodi vse ali pa skorajda nič. 9 V zadnjem času me navdihujejo drevesa. Visoka, cvetoča drevesa, da moram teči za njimi. Ustaviti avtomobil in fotografirati. S strani, cvet od blizu, veje proti nebu. Če se ne motim, ima Transtroemer pesem z naslovom Jetrniki, v kateri napotuje, kako se pustiti očarati – z opazovanjem jetrnikov pomladi. V mojem primeru očaranost povzročajo veje in cvetovi dreves. Kot bi v njihovi krošnji nekdo prižgal ogenj. In menda flamboja, to isto drevo, raste izredno hitro. Njene veje lebdijo vzporedno z zemljo in ustvarjajo ležerno senco. Če je še šelesteča, ne vem, ker v hiši, v kateri trenutno domujem, ni nobene. Tam raste samo mangovec. Eden na notranjem dvorišču in drugi na zunanjem. Notranji mangovec je tako visok, da ga komaj še objamem s pogledom, medtem ko je tistega zunaj najlepše opazovati v nočnem času. Afričani sicer verjamejo, da se ponoči v drevesno krošnjo naselijo duhovi. Ali dobri ali zlobni, mi ni uspelo izvedeti, ker so se po mojem nočnem posedanju s hrbtom ob deblu obnašali, kot da sem prelomila tabu. Pod krošnjami, celo čez dan, je večinoma dovoljeno posedati predvsem starkam. Prinesejo si tepihe, se uležejo nanje in sanjajo. Ali pa samo sedijo z iztegnjenimi nogami ter si podajajo kalabaš z ohlajeno vodo. Če se jim pridružijo mlajša dekleta in otroci, imajo ponavadi palice. Uperijo jih proti temnozeleni goščavi in drezajo, dokler se navzdol ne usuje morje mangovih trupel. Tisto drevo znotraj jih v resnici meče na tla samo od sebe. Neko nedeljo, ko sem pogledala navzgor, brez očal, mi je postalo vse vidno. Oranžne lise so jasno izstopile iz zelenega ozadja, toda ko sem si spet nadela očala, so lise izginile. Deklici, ki ima noge in roke kot travne bilke in ki hodi na zunanji mango, sem potem pokazala s prstom. »Tu, na tej strani, jih je ogromno, ki bodo jutri odpadli.« Toda tista noč je bila vseeno moja. Vzela sem si luno in psa, ki je sedel pod luno. Vzela sem si vsako narisano drevesno grbo posebej in prisluškovala. Pomislila sem, da bi skočila v hišo in vzela MP 3. Nanj posnela klepetanje duhov, vendar me je ustavil pomislek še iz Fanona: »Za koloniziranca je objektivnost vedno uperjena proti njemu.« Vprašanje prisvajanja torej. Vsevednega interpretiranja. Koliko sem v resnici del tega prostora in tega šumenja? Koliko je to drevo tudi moje? Pes je potem stekel nekam proti ovcam, ki ležijo sredi ceste in dremljejo. Izza vogala se je prikazal moški, toda ko me je zagledal pod drevesom ali bolje, mojo senco, se je obrnil in odšel. Lahko bi bil tudi nočni tat. Kaj vem, mačke ali kokoši. Vse jim pride prav. Še dan prej sem božala mačko, zjutraj je izginila. Menda gredo tudi mačke, tako kot starke, z drevesi. Vendar bom to noč, samo za trenutek, zavzela njihov položaj. Ko se bom vrnila v hišo in me zaradi prelomljenega tabuja nihče več ne bo hotel pobožati, bom odgovorila, da sem se zgolj ravnala po Transtroemerjevih verzih: »Zjutraj in zvečer potrebujem deset minut zase.« Samo tako se bo naslednjega dne spet možno pognati za prižganimi drevesi. Ena flamboja raste zraven nove hiše, ki jo zdaj obnavljava. Ko delavci in moj Dramane razpravljajo, vpijejo drug na drugega, ker jama za straniščne odplake ni dovolj globoka, ker so naredili preveliko okno, ker jih v petek ni bilo, stečem tja. Postavim se spodaj in fotografiram prepletene veje, pripete na nebo. Včasih tudi samo zaprem oči in si predstavljam cvet. Navznoter temen, toda z vsakim korakom navzven bolj sofisticirano razprt. Gardien iz sosednje hiše me tiho opazuje in si gotovo misli, da sem toliko kot napol, če ne povsem nora. 10 Pred leti, ob prvem srečanju, sem ga imela za samo še enega izmed mnogih rastamanov. Zelo visok sicer, zelo afriški obraz. Tudi če mi ne bi povedali, bi vedela, da gre za glasbenika. In kasneje me ni presenetilo niti to, da prihaja iz Slonokoščene obale. »Iz Slonokoščene obale in delno iz Gvineje,« je dopolnil mojega spremljevalca. »Sicer pa živim v Bamakoju.«