Na eni cesti, zapuščeni, okoli same prazne stavbe, morbidnost v nulo, sredi noči, klapa pijana, sem jih pustil nekje sredi Ljubljane, ker se mi ni dalo. Pa kaj, oni vici, jebeš sceno, mi smo najači, pička ma dobre joške, jebemu šupak izbeglica, nič od žura, nikjer ljudi, samo klapa nažrta prehitro in pol uletim jaz brez veze trezno in se mi ne da, je bil en Dulež tam, sovražim tipa od zmeraj, če bi ga videli, bi razumeli, tip posran ko mali vedež razumeš, vse ve, vse zna, smešen da se userješ od zrabljenih for, samo poln kapitala, razumeš, zato ga je klapa lepo postavila med nas, a jaz ga živega nisem mogel gledat. Trezen pa sploh ne, razumeš, to je bilo kot da bi si mislil, da bi raje s fotrom drva zlagal in poslušal Avsenike, kot pa njega prenašal. In pol sem kar šel domov, ker mi ni bilo za se udinjat tam v tisti beznici s takimi debili, ki ga lahko poslušajo ure in ure, samo zato, ker plača rundo na rundo in ima eno žensko, ki bi jo vsi. In to je to, razumeš. Nič od nič. Stari ti nasede že ko ga prvič srečaš, ker vidiš, da je tup ko noč in tvoja klapa propada z zlorabljenimi forami. In pol sem jaz šel proč, mislim, hodil sem tam po Ljubljani, neke ulice, grem naprej, mačka. Navadna mačka. Primem kamen, vržem v mačko. Ste kdaj sprobali božat mačko, one kosti, kaj, rebra po celem hrbtu, jaz ne vem, ko da bi radiator oblekel v pelc od stare mame in božal. Gnus od gnusa, bitje usrano, nič od nje, nič. Se preteguje in se ti goni ko prasica, da ne moreš poleti spat (odprto okno) in gravž od gravža ko se ti mane v noge, ali kako se reče, ko se ti kar pride in se ti praska ob hlačnico. A jebote, gravž.