Chungking Express je zaslovel po dveh rečeh: prvič, da ga je posnel režiser, ki mu pravijo »hongkonški Tarantino«, in drugič, da ga bo po Ameriki distribuirala Tarantinova firma. Heh, pri nas ga distribuira Cankarjev dom. Drži, Chungking Express zgleda tako, kot da ga je posnel človek, ki je en dan pred tem videl Šund. Masaža ženskih nog, obsedenost s fast-food obrati družbene prehrane, stari filmi in filozofsko razpravljanje o konzervah z ananasom, salatnih sendvičih, stevardesah in roku trajanja vseh treh. A zgodba je v resnici drugačna: Chungking Express je bil posnet sočasno s Šundom in lani poleti v Hongkongu postal orjaški poletni hit. Tako kot je v Ameriki lani postal orjaški poletni hit Šund. In dalje, Tarantino je po huronskem internacionalnem uspehu svojega režijskega prvenca, Reservoir Dogs, odšel v Amsterdam in si tam vzel skoraj eno leto, da je v miru in daleč od hollywoodskih studijskih presij napisal scenarij za Šund, Wong Kar-wai, režiser dveh opaznih, prestižnih, zelo nagrajenih filmov, As Tears Go By (1988) in Days of Being Wild (1990), pa je takoj zatem, ko je končal dveletno mučno snemanje ambiciozne kostumske drame Ashes of Time, na hitro posnel Chungking Express - še preden je začel montirati Ashes of Time. In še nismo doma: Kar-waijev prvenec As Tears Go By je zelo direktno poskaniral Scorsesejeve Ulice zla, kar je nekaj let kasneje malce manj direktno storil tudi Tarantinov prvenec Reservoir Dogs, ki pa je povsem direktno poskaniral hongkonški thriller City on Fire (Ringo Lam). Hočem reči, trditev, da je Wong Kar-wai »hongkonški Tarantino«, je pretirana, nič bolj kot bi bila trditev, da je Tarantino »ameriški Wong Kar-wai«. Chungking Express, posnet z roke, je iz iste snovi kot najbolj impresivni filmi noir iz štiridesetih in petdesetih, nekak post-noir stampedo skozi hongkonško noč: tu je mladi, naivni, entuziastični policaj (Kaneshiro Takeshi), ki ga je punca ravnokar zapustila, tako da zdaj kot obseden džoga, da bi se znebil vse tiste vode, iz katere bi lahko nastale solze, tu je femme fatale (Brigitte Lin), brezimna kitajka z blond lasuljo in sončnimi očali, ubežna prekupčevalka s heroinom, ki skuša dočakati naslednji dan, tu je evforična prodajalka v fast-food lokalu (Faye Wang), ki sanjari o Kaliforniji, in tu je še en mladi policaj (Tony Leung), ki je ostal brez punce (Valerie Chow), seksi stevardese, nore na salatne sendviče, zdaj pa skuša priti na zmenek z ono prodajalko, ki si znova in znova vrti California Dreaming. Chungking Express ne zgleda kot sen, ampak kot prebujenje, saj veste - zvečer si navijete budilko in ko budilka zjutraj zazvoni, sanje njeno brnenje integrirajo v svoj scenarij, tako da se ne zbudite, ampak sanjate naprej. Nenehno imate občutek, da za to, kar se zgodi, še ni prišel čas, in dalje, ko pride pravi čas, se izkaže, da je prav čas ta, ki ves čas agonično zamuja samega sebe. Chungking Express, ki se odvrti ponoči, zgleda kot film, ki ga je Wong Kar-wai sanjal ponoči, ko se je podnevi mučil s snemanjem kostumiade Ashes of Time. In fact: podnevi ga je pisal, ponoči snemal. Ista reč. Delikatesa z mobilnim tehno-srcem B-filma.