Na vogalu 60. ulice si je sezula čevlje z visoko peto in si obula športne copate. Ko je prišla na Lexington, je vstopila na postajališče metroja. Na peronu je bilo veliko ljudi, tako da moje navzočnosti ni opazila. Sledil sem ji, izgubljen v množici. Dvakrat je prestopila, enkrat na 51. ulici in drugič pri Rockefeller Centru. Ja, šla je v Brooklyn. S časopisom v roki sem se namestil na drugem koncu vagona. Prebral sem zgodbo o umoru, ki so ga izvedli Westties, o katerem mi je zjutraj pripovedoval Marc. Še enkrat je prestopila. Okrog pol osmih smo končno prispeli na Brighton Beach. Preden je šla domov, je vstopila v supermarket in vzela obleko iz čistilnice. Njen končni cilj je bil orjaški blok s stanovanji, brez vratarja, na Neptune Avenue. Odklenila je vhodna vrata in izginila po hodniku. Zapomnil sem si številko zgradbe in pogledal na uro. Skoraj pol osmih. Začutil sem, da spet ostajam brez volje. Ali se je tako končalo zasledovanje? Stopil sem na drugo stran ulice in od tam opazoval neznansko veliko gmoto zgradbe, ne da bi vedel, katera izmed celic vsega tistega panja bi bila lahko njena. Stemnilo se je že. Vprašal sem se, ali mogoče ni Nadja z njo v stanovanju. Če je tako, bi se jima mogoče zahotelo iti ven na večerjo. Čez kakšnih pet ali deset minut se je na koncu hodnika pojavil par starcev in približal sem se vhodu tako, da je bil moj prihod časovno usklajen s trenutkom, ko sta odpirala vrata. Ženska me je oštela, v ruščini, jaz pa sem se ji zahvalil in se nasmehnil. Nisem se menil za ugovarjanje para, skomignil sem z ramami in vstopil v stavbo. Zavil sem na desni hodnik, kot sem videl, da je storila Zadie Stewart, in na koncu sem naletel na steno, ki je bila od vrha do tal polna kovinskih nabiralnikov. Vsi niso imeli imena. Etikete sem prebiral drugo za drugo. Začel sem že obupavati, ko sem naposled našel, kar sem iskal: na rumenkastem kartončku sem prebral Zadie Stewart, napisano na pisalni stroj, spodaj pa, napisano z roko, Nadja Orlov. Številka stanovanja je bila 30-N.