Pred desetimi leti smo v Aristeju začeli izdajati znanstveno humanistiko in družboslovje. Ustanovili smo prvo tovrstno knjižno zbirko v mestu. Vsako leto smo prodali samo par izvodov te literature, toda rekli smo: »Saj bo, ustvariti je treba univerzitetno tradicijo,« in smo bili zadovoljni s prodajo knjig za otroke. Medtem je mesto dobilo celo filozofsko fakulteto, univerzitetnih profesorjev in študentov pa na sejem po nakup cenejše strokovne literature še zmeraj ni bilo. In kar je najhuje: na lanski sejem naenkrat tudi babic in dedkov ni bilo več. Veselo so hiteli po sveže sadje in zelenjavo na bližnjo »bio« tržnico, po stojnicah s knjigami se še ozrli niso. Prvič smo imeli izgubo. Za neprofitno založbo je vsaka izguba denarja katastrofa, toda še hujši je občutek ponižanja ob doživeti ignoranci. Odločitev je bila nepreklicna in letos se sejma nismo več udeležili. Izkazala se je kot pravilna. Pesnika na odru ni poslušal nihče več, svoje knjige pa je poleg nekaj lokalnih profesionalcev in amaterjev ponujala še peščica najbolj komercialnih založb, oba mestna antikvariata in jata ptic, ki oznanjajo krizo: verske založbe od katoliških do new agea. Ponudba knjig se je izenačila z vso drugo kramarsko ponudbo, ki se z dovoljenjem mestnih oblasti vse leto bohoti na prostoru med Grajskim trgom in Trgom svobode: od plastičnih torbic do poceni nogavic. Knjižni sejem, ki je bil nekoč svetla zvezda dogajanja v srcu mesta, se je pod pezo ponudbe in povpraševanja potopil v sivino povprečja.